KEMPELEN, Wolfgang von
* 23. 1. 1734, Bratislava , Slovaška
† 26. 3. 1804, Dunaj, Avstrija
mehanik, izumitelj (šahovski avtomat, govorna naprava)
K. je obiskoval gimnaziji v Bratislavi in Rabu in na dunajski univerzi študiral filozofijo in pravo. Bil je eden vidnejših učenjakov v takratni Habsburški monarhiji. Svojo poklicno kariero je pričel v Kraljevi ogrski dvorni komori v Bratislavi, kjer je v 1760-ih letih prišel na mesto sekretarja in pridobil naslov svetnika dvorne komore. Na tem delovnem mestu je, med drugim, opravljal nadzor nad manufakturami in kmetijskimi posestvi, bil odgovoren za kolonizacijo Banata in Temesvara ter nadzoroval rudnike soli. Kot vodja komisije za ureditev Banata je leta 1770 predložil izčrpno poročilo o kmetijskih in rudniških smernicah na tem področju. Leta 1777 so ga pooblastili tudi za premestitev univerze iz Trnave v Budo. Od 1786 do 1798 je služil kot dvorni svetnik v združeni ogrsko-transilvanski dvorni pisarni.
Največje uspehe je imel K. na področju mehanike in izdelave avtomatov. K njegovim bolj znanim konstrukcijam pripadajo vodnjaki v cesarskem gradu Schönbrunnu na Dunaju in zapleten sistem črpalk za trdnjavo v Bratislavi. V 1780-ih letih je zasnoval stavbo narodnega gledališča v Budi in konstruiral pisalni stroj s tipkovnico za slepe.
Slavo je dosegel predvsem s svojim, leta 1769 izdelanim, šahovskim avtomatom. Šlo je za lutko Turka v naravni velikosti, ki se je nahajala za mizo na kateri je bila šahovnica. V mizi se je nahajalo zapleteno kolesje, ki ga je sestavil K. in je poganjalo kompleksno mehaniko, katere sistem je izzval veliko začudenje. Vseeno pa je K. v notranjost skril človeka. S tem »avtomatom« je opravil turnejo po številnih evropskih mestih. Na začetku 1790-ih let je to napravo kupil pruski kralj Friedrich II. Šahovski avtomat se je kasneje nahajal v muzeju v Filadelfiji (ZDA), kjer je zgorel v požaru leta 1854.
Od leta 1769 se je K., več kot 22 let, ukvarjal tudi z "govorno napravo". Šele tretji model, ki ga je sestavil leta 1791 je odgovarjal njegovim zahtevam po mehaničnem posnemanju človeškega govora s pomočjo meha in lesene resonančne komore, kjer so se artikulirale potrebne simulacije grla, glasilk in jezika. K-ova "govorna naprava" je bila do leta 1906 v Cesarsko kraljevem konservatoriju za glasbo na Dunaju, kasneje pa so jo prepustil novo ustanovljenem Nemškem muzeju v Münchnu.
