ENGERTH, Wilhelm Freiherr von

E. je bil sin dvornega slikarja Jospeha E. v Anhalt-Cöthnu ter brat slikarja Eduarda E. Po študiju arhitekture na Akademiji umetnosti in Politehničnem inštitutu na Dunaju se je E. po kratkem gradbenem udejstvovanju vrnil na Politehnični inštitut in se posvetil študiju strojništva. Leta 1840 je na inštitutu na katedri za mehaniko dobil mesto asistenta pri Adamu Burgu. Že leta 1844 je komaj tridesetletni E. dobil mesto profesorja za strojništvo na Joanneumu v Gradcu.
Potem ko je leta 1850 bil imenovan za tehničnega svetovalca, je E. na Dunaju dobil službo na oddelku za železniško mehaniko Ministrstva za trgovino, obrt in javne gradnje. Vodstvo oddelka je prevzel leta 1853 in ga vodil do leta 1855. Tukaj se je soočil s problemom gradnje lokomotive, ki bi bila primerna za uporabo v gorah in ki bi jo naj uporabili na semmerinški železnici, za katero je izdelal načrt Karl Ritter von →Ghega in ki so jo začeli graditi leta 1848. Leta 1851 razpisano tekmovanje za novo lokomotivo ni prineslo želenega rezultata, saj štirje predlagani modeli problema niso popolnoma rešili. E. je na podlagi zbranih izkušenj skonstruiral tip lokomotive, ki je odgovarjal vsem zahtevam in ki je pod nazivom "Sistem E." postal zgled za vse sledeče gorske lokomotive. Prototip te lokomotive je bil leta 1853 sestavljen še pravočasno za odprtje semmerinške železnice (1854). Najprej je ta petosna lokomotiva z zalogovnikom in podprtim kuriščem delovala le na Semmeringu, kasneje pa se je uspešno razširila tudi drugod po državi in tudi zunaj nje. Tako se je pri gradnji gorskih železnic uveljavil adhezijski princip in iz uporabe začel izrinjati žične železnice.
E. se je leta 1855 premestil k novoustanovljeni Avstrijski državni železnici, kjer je postal centralni direktor oddelka za strojništvo, pozneje pa namestnik generalnega direktorja. Leta 1867 so E-ja poklicali v komisijo za reguliranje Donave, ki je bila zadolžena za reguliranje visokih vod in plavajočega ledu na Donavi. V tej komisiji si je ustvaril ime s konstrukcijo zapiralne naprave, ki so jo imenovali „Schwimmtor“ (plavajoča vrata) ali „Sperrschiff“ (zapiralna ladja). Ta konstrukcija za preprečevanje vdiranja ledu v kanal Donave, v katero so po potrebi včrpali vodo in jo potopili, je prešla v uporabo v Nußdorfu pri Dunaju leta 1872.
Leta 1873 je E. kot odgovorni za vse konstrukcijske projekte v državi dobil mesto vodje za gradnjo vseh potrebnih razstavnih objektov za dunajsko svetovno razstavo. Leta 1874 je dobil dosmrtno mesto v zgornjem domu avstrijskega parlamenta, leta 1875 pa je bil povzdignjen v barona. Od leta 1844 je bil poročen s Karoline (roj. Hoffmann; 1819-1885), s katero je imel štiri sinove in dve hčerki.