KLUGER, Władysław

K. je leta 1868 zaključil študij na Tehničnem institutu v Krakovu in je nato od leta 1868 do leta 1873 študiral na École des Ponts et Chaussees v Parizu. Med leti 1872 in 1874 je v dnevniku Družbe eksaktnih znanosti objavil prve poljske razprave o (Fourneyron-) turbinah. Skupaj s Feliksom Kucharzewskijem je leta 1873 izdal učbenik ”. Hidravlični nauk skupaj s teorijo vodnih naprav z uvodom v analitične mehanike tekočih teles.
Po končanem študiju v Parizu ga je Edward →Habich najel kot posebnega odposlanca perujske vlade v tej južnoameriški državi. Kot vladni inženir je K. projektiral in nadzoroval gradnjo železnih mostov v pristaniščih Callao in Ancon ter železnega pomola dolžine 200 m, ki je imel na sprednji strani dvižni mostič proti pristanišču Huacho.
Pod njegovim nadzorom je bila prav tako izpeljana regulacija reke Rimac v Limi in projektiranje namakalnega sistema, ki je združeval vodo visokogorske reke Maure z vzhodnega pobočja in jo prenašal na zahodno pobočje Kordiljer. Služil je za namakanje Tacne, južnega, najbolj oddaljenega območja podeželja. Njegov projekt je predvideval premik toka reke skozi 185 km dolgi kanal in gradnjo tunela dolžine 1400 m na glavni verigi Kordiljer, na približno 4300 m nadmorske višine. S pomočjo katerega tunel bi naj voda prispela do province Tacna. 1875/76 je K. vodil ekspedicijo odkrivanja območja, kjer naj bi se projekt izvedel. Ta dela so opisana v knjigi Pisma iz Peruja (Listy z Peruwii) in v perujskem časniku Revista de Agricultura (1876/77).
Projekt ni bil izveden, kajti Peru je med čilsko-perujsko vojno med leti 1879 in 1884 izgubil del departmaja Tacna.
Po letu 1876 je K. nadzoroval gradnjo železniške proge od Iloja do Moqueguaja in od Arice do Tucane. Leto kasneje ga je perujska vlada pooblastila za gradnjo poti, ki naj bi povezala Peru z Bolivijo. Spomladi tega leta je vodil ekspedicijo za meritev železniške linije do nadmorske višine 4394 m. Leta 1878 realiziran projekt je vse do danes glavna povezava med obema državama.
V letih od 1878 do 1880 je bil K. pooblaščen za gradnjo ceste od Chorrillosa do Miraflore pri Callaou in cest na področju Condorpico, za gradnjo namakalnih naprav od Maure do Uchusume, vodovoda za mesto Chorrillos in za ponovno gradnjo mestnih vodovodov Arice in Tacne, ki so bili uničeni v potresu leta 1877.
Od leta 1876 je K. kot redni profesor in vodja katedre za hidravliko, nizke in vodne gradnje predaval na Visoki tehnični šoli v Limi. Takrat je izdal pomembno razpravo Predavanje o nauku trdnosti in stabilnosti zgradbe.
K. je zastopal Peru na svetovni razstavi in na tehničnem kongresu v Parizu. Zaradi njegove bolezni (tuberkuloze) se je leta 1880 vrnil v Krakov. 1881 je narisal skico regulacije reke Wisłoke, leta 1882 je delal v odboru za izgradnjo vodovoda v mestu Krakov. Poleg tega je objavil številne spise v krakovskem časniku Czasopismo Techniczne. 1877/78 je svojo bogato arheološko, antropološko in etnografsko zbirko iz Peruja podaril Akademiji znanosti v Krakovu.