KAPLAN, Viktor

Po študiju strojništva na Visoki tehnični šoli na Dunaju, se je K. leta 1901 zaposlil v tovarni za izdelavo motorjev →Ganz & Co. v Leobersdorfu. Dve leti kasneje je odšel za konstruktorja na Inštitutu za strojništvo, kinematiko in mehaniko nemške Visoke tehnične šole v Brnu. K. je doktoriral leta 1908. Po habilitaciji je postal zasebni docent za področje vodnih turbin, kasneje je bil vodja katedre za teorijo in izgradnjo vodnih turbin in končno je leta 1913 izvoljen za izrednega, pet let kasneje pa za rednega profesorja.
V iskanju rešitve pridobivanja energije v rekah z nizkim naklonom, za kar takrat znani propelerji in Francisove turbine niso bili primerni, je K., v majhnem laboratoriju za raziskavo turbin, nemške Visoke tehnične šole v Brnu, v več korakih razvil povsem nov tip turbine. Najprej je zmanjšal trenje z zmanjšanjem števila lopatic in z zožitvijo njihovega profila. Kasneje je zasnoval lopatice, ki jih je bilo med obratovanjem mogoče preklopiti in se s tem prilagoditi spreminjajočim se razmeram toka.
K. je svoje iznajdbe patentiral med leti 1912 in 1914 in sicer: radialno vodilno kolo s prevladujočim aksialnim kolesom, nastavljive izvedbe vodilnih lopatic, razporeditev prostora med lopaticami, med glavnim in pogonskim kolesom ter brezprekatno sestava glavnih lopatic. Podjetje, ki je vložilo v razvoj Francisovih turbin se je s K-om spustilo v spore glede prvenstva izuma. Zaradi teh dogodkov in izbruha prve svetovne vojne se je praktična uporaba Kaplanove turbine zavlekla do leta 1918, ko je brünnerska livarna in tovarna strojev Ignáca Storeka, izdelala prvo tako turbino za predilnico v Velmu (Dolnja Avstrija). Pognali so jo leta 1919, danes pa se nahaja v Tehniškem muzeju na Dunaju. Licenčne pogodbe za izdelavo Kaplanovih turbin, s podjetjem, ki je pripadalo mednarodnemu konzorciju, so v 1920-ih letih omogočile svetovno razširjenost tovrstnih naprav. Zaradi nenehnih predelav in napornih sporih glede patentov je K. leta 1922 zbolel na živcih. Kot dodaten stres pa je pri takratnih kaplanovih turbinah prišlo do kvatitacijskih težav. S pomočjo svojega učenca in kasnejšega prvega asistenta Jaroslava Slavika in družbe za izdajo licenc, predvsem švedske Verkstads iz Kristinehamna, je K. preživel tudi te kritične trenutke. Z novimi Kaplanovimi turbinami so bile med drugim opremljene hidroelektrarne v Loucni, Rapotínu, Kromerízu, Gorici in v Lilla Edet na Švedskem.
K. je bil leta 1926 za svoje zasluge s področja tehničnih znanosti, s strani praške Visoke tehnične šole nagrajen s častnim doktoratom. Pet let kasneje je zapustil visoko šolo in se preselil na posestvo Rochuspoint v Avstriji, kjer je, kmalu po tem, ko so mu podelili častni doktorat tehničnih znanosti na brnski Visoki tehnični šoli, umrl po daljši bolezni, 23. avgusta 1934.