BRYŁA, Stefan Władysław

V letih med 1903 in 1908 je B. študiral na Inženirski fakulteti na Visoki tehnični šoli v Lwowu, kjer je začel s svojim znanstvenim delom in kjer je leta 1909 pridobil naziv doktorja tehničnih znanosti. Od leta 1907 pa do 1909 je delal kot asistent, od leta 1909 pa kot docent na katedri za gradnjo mostov na Visoki tehnični šoli. Predaval je tehnično risanje, inženirske znanosti in statiko. Na ukaz Visoke šole ga je Akademija znanosti v Krakovu leta 1910 poslala v tujino. Študiral je na Visoki tehnični šoli v Berlin-Charlottenburgu, na École des Ponts et Chaussées v Parizu in na Univerzi v Londonu. Ob enem se je v Nemčiji, Franciji in Angliji ukvarjal z jeklenimi konstrukcijami. Leta 1912 je začel praktično delati v konstrukcijskih delavnicah in v gradbenih projektih velikih zgradb v Kanadi in ZDA, med drugim pri takrat največji zgradbi na svetu, poimenovani Woolworth Building v New Yorku. V letih 1913/14 ter 1919/29 je kot docent za gradbeno statiko predaval na Visoki tehnični šoli v Lwowu. Med prvo svetovno vojno je bil interniran. Dobil je mesto profesorja na poljskem univerzitetnem kolegiju v Lwowu, kjer je od leta 1915 do 1917 predaval gradbeništvo. Med letoma 1915 in 1918 je delal tudi v konstrukcijskem biroju za gradnjo mostov. Leta 1921 je postal redni profesor in predstojnik druge katedre za gradnjo mostov na Tehnični šoli v Lwowu. Predaval je gradbeništvo mostov in s tem povezano teorijo ter bistveno razširil znanje o jeklenobetonskih mostovih. Leta 1934 je postal predstojnik katedre za konstrukcijsko gradnjo na Fakulteti za arhitekturo na Visoki tehnični šoli v Varšavi, kjer je predaval gradbeno statiko in gradbeno mehaniko ter konstrukcije jeklenih gradenj. V letih 1938/39 je bil tudi dekan te fakultete. B. je v teorijo gradnje mostov vnesel pojem prostorske vplivne površine ter poskušal rešiti problem vplivnih teles. V svojih publikacijah je obravnaval načela računanja in projektiranje škatlastih železobetonskih nosilcev ter teoretske osnove električnega varjenja in jeklenih konstrukcij. B. je raziskoval teoretične vidike oblikovanja valjanih profilov. V letih 1927/28 se je ukvarjal s konstrukcijo prvega evropskega uličnega mostu čez reko Słudwia pri Łowiczu, ki je bil zgrajen z električnim varjenjem. To je bil enopoljni palični most, zgrajen brez kovic, pri čemer se je pri gradnji privarčevalo okoli 20 odstotkov jekla. Uspeh je opisalo veliko tujih tehničnih časopisov. Leta 1928 je za ministrstvo za javna dela sestavil v svetovnem merilu prve predpise za varjenje jeklenih konstrukcij.
B. je projektiral tudi železobetonske konstrukcije v Varšavi: tovarno lokomotiv (1922), študentski dom na Narutowiczovem trgu (1926), devetnadstropno zgradbo za Splošno zavarovalnico na Kopernikovi ulici (1928), na jekleno ogrodje s kupolo iz cevastih delov naslonjeno konstrukcijo zgradbe Poljske hranilnice (1931/33), konstrukcijo šestnajstnadstropne stolnice „Prudential”, ki je sedaj hotel „Warszawa” (dokončana 1932), zgradbo Lazareta na ulici Niepodległości, zgradbo vojaškega fonda na ulici Krakowskie Przedmieście (1933) in zgradbo za vojno mornarico. Odgovoren je bil tudi za projekte štirinajstnadstropne zgradbe Finančne zbornice v Katowicah (1931), zgradbe pokrite tržnice v Katowicah (1935) in zgradbe Jagelonske knjižnice v Krakovu (1934-1936), kjer je prvič uporabil varjene votle podpornike iz jekla, ki so obenem delovali kot prezračevalni jaški. Njegov je tudi projekt železobetonske konstrukcije za cerkev „na Kamionku” v Varšavi, kot tudi železna konstrukcija stolpa cerkve svete Elizabete v Lwowu ter številne cerkvene strehe s povezjem s trapeznim vešalom. V gradbeništvo je vpeljal tako imenovane kontinuirane nosilce, torej prerezane in zvarjene dvojne T-nosilce s šesterokotnimi odprtinami. Kot prvi je iz posameznih pločevin sestavil pločevinast nosilec. Dokazal je povečanje trdnosti kontinuiranih nosilcev na ležiščih. Skupaj z Wacławom Paszkowskijem je obravnaval norme za projektiranje betonskih in železobetonskih konstrukcij (1933). B. se je ukvarjal gradbeno ekonomijo, nekaterimi problemi gradbeništva in z uporabo izolacijskih sredstev. Analiziral je gradbene katastrofe in ustvaril svojo kategorizacijo vzrokov za te katastrofe: napaka v projektu, slabo gradbeno zemljišče, slabi gradbeni materiali, pomanjkljiva izvedba in t.i. zunanji vzroki (npr. nepazljivost). B. je bil redni član Varšavske znanstvene družbe (1936), predstojnik Društva poljskih inženirjev in tehnikov v Rusiji (1915-1918), član Stalne mednarodne komisije za mostove in inženirskih konstrukcij (1929), dopisni (1932) in redni član (1935) Akademije tehničnih znanosti. Leta 1918 se je B. udeležil poljsko-ukrajinske vojne. Med obrambo Lwowa je bil namestnik poveljnika mobilizacijskega odreda. V letih med 1926 in 1934 je bil poslanec Krščansko-demokratske stranke v poljskem parlamentu, v letih med 1934 in 1939 pa predsednik Krščanske zveze sindikatov na Poljskem. Sredi tridesetih let 20. stoletja je na Visoki tehnični šoli v Varšavi organiziral raziskovalni center za varovanje zgradb pred vodo. Ta center je bil takrat na Poljskem najbolj moderna tovrstna ustanova. B. je prejel šest patentov na področju jeklenih konstrukcij, ki jih je prijavil med leti 1928 in 1935.