DRZEWIECKI, Stefan

D. se je leta 1859 izselil v Francijo in tam študiral na pariški L’École Centrale des Arts et Manufactures. Leta 1867 je patentiral svoj prvi izum – števec za konjske vprege – izvoščke. 1873 je na Dunajski svetovni razstavi predstavil nekaj svojih izumov: avtomatsko vagonsko sklopko, napravo za merjenje hitrosti za parne lokomotive, regulator za parne in vodne turbine, parabolični regulator in šestilo za risanje stožnic. Prejel je tudi dve nagradi. Njegove iznajdbe so sprožile veliko zanimanje v Rusiji. Na povabilo velikega kneza Konstantina je D. med leti 1873 in 1877 živel v St. Peterburgu in tam delal za vojno mornarico. Zasnoval je napravo za avtomatično določanje poti ladje po zemljevidu. Od leta 1877 do 1879 se je posvetil konstrukciji podmornic za eno in za štiri osebe. Na začetku je poskusil s pogonom, pri katerem posadka krmili z nogami, od leta 1877 dalje pa je načrtoval vijačni pogon. Prvi poskusi s podmornicami, ki jih je konstruiral, so bili izvedeni v času rusko-turške vojne. 1889 je predložil načrt podmornice za 12 oseb, ki pa ni bil realiziran. To naj bi bila prva podmornica, ki naj bi s pomočjo baterij delovala na električni pogon.
Leta 1891 se je D. vrnil v Pariz in tam nadaljeval raziskave glede konstrukcije podmornice. Leto kasneje je francoski družbi za podmorsko tehniko predložil teorijo o izračunavanju velikosti ladijskega vijaka. 1897 je, za konstrukcijo podmornice, na mednarodnem tekmovanju prejel drugo mesto (prvo mesto ni bilo podeljeno). Opremljena je bila z dvema torpedoma, ki sta delovala na učinek zgoščenega zraka. V istem letu je delal osnutke varnosti bojnih ladij na podlagi vodne plasti med plaščem in oplato trupa.
Njegove izume so uporabljale francoske in ruske oborožene sile. Po njegovi predlogi so v Rusiji zgradili podmornico, ki je imela motor z notranjim izgorevanjem in izpodriv 350-ih ton. Za njegove ladijske konstrukcije je poleg nagrade vojne mornarice prejel tudi britanski častni naslov The Naval Architect of Great Britain.
D. se je od leta 1880 zanimal tudi za letalstvo. 1885 je imel prvo javno predavanje o aerodinamičnem poletu in je leta 1887 izdal knjigo Aeroplani v naravi, v kateri je formuliral tezo, da naj bi, pri napravah, ki so težje od zraka, uporabili princip enokrilnega letala. Takšna mnenja so v tistem času veljala kot revolucionarna in so jih ljudje na začetku le zadržano sprejemali. Splošno je veljalo, da se leteče naprave lahko nahajajo v zraku le po principu nihalnega letala ali po principu helikopterja. Prav tako je leta 1887 na internacionalnem kongresu v Parizu predstavil teorijo o mehanskem poletu in je za časnik L‘Aéronaute napisal članek pod naslovom Les oiseaux considérés comme des aéroplanes animés.
Njegova teoretična razmišljanja o vprašanjih poleta letečih žuželk so koristila pri izračunavanju konstrukcije propelerjev. To je veljalo za prvo praktično metodo njihovega načrtovanja, kar mu je prineslo svetovni sloves. Kot rezultat njegovega večletnega dela glede teoriji izračunavanja konstrukcije propelerjev je leta 1909 izdal knjigo Les hélices aériennes. Formuliral je teorijo podobnosti in optimiziranja propelerjev glede na posamične karakteristike letala. Njegove ideje je uporabilo francosko podjetje Ratmanoff za produkcijo propelerjev Normale, ki so zaradi svojega velikega učinka in zaradi velikega števila vrtljajev (3000 obratov na minuto) postali prava uspešnica. Leta 1909 je D. v Franciji patentiral načrt samostabilnega letala. Njegov prototip Canard je bil opremljen s tlačnim propelerjem in z avtomatično stabilizacijsko napravo ter bil predstavljen na mednarodni letalski razstavi v Parizu. Nadaljnje izboljšave tega letala je preprečil izbruh vojne.
Velika D-jeva zasluga je bil namig k izvajanju poskusnih raziskav v letalstvu in v aerodinamičnih laboratorijih, ki jih je opisal v knjigi De la nécessité urgent de créer un laboratoire d'essais aérodynamiques destinés à fournir aux aviateurs les éléments nécessaires à la construction des aeoroplanes in jo izdal leta 1909. Ta knjiga je naletela na veliko odobravanje in je pripomogla pri ustanovitvi aerodinamičnega inštituta v Saint Cyr pri Versaillesu, prvega mednarodnega letalskega raziskovalnega centra.
Za svoje projekte in raziskave je D. leta 1913 v Franciji prejel odličje Chambre Syndicale des Industries Aéronautiques, na Poljskem pa mu je generalna skupščina lige letalske varnosti države podelila naslov častnega člana. Njegovo delo Théorie générale de l’hélice je leta 1920 odlikovala Francoska akademija. D. je bil reden član Varšavske akademije znanosti.