MARCUS, Siegfried

Rojen kot tretji sin Rose in trgovca ter vodje judovske skupnosti Malchiner, Liepmanna M., se je Siegfried izučil za poklic mehanika in obiskoval poklicno šolo v Berlinu. Potem je bil zaposlen v berlinski telegrafski ustanovi Siemens & Halske in je leta 1847/48 skupaj z Wernerjem Siemensom izdelal prvo telegrafsko napeljavo na kontinentu. Iznašel je telegrafski rele, za kar mu je saška deželna vlada dodelila nagrado 1.000 tolarjev. S temi izkušnjami in znanji je M. leta 1852 prišel na Dunaj, kjer je bil sprva zaposlen pri mehaniku Karlu Eduardu Kraftu, delal pa je tudi na mehaničnem inštitutu v Erdbergu. Za tem je tri leta delal kot mehanik na Josephovi akademiji, kot asistent v kemijskem laboratoriju fiziologa Karla Ludwiga. Leta 1860 je ustanovil lastno delavnico, ki se je najprej imenovala Zavod za izdelavo telegrafov, kasneje pa Tovarna mehaničnih in fizikalnih instrumentov in naprav.
M. je bil vsestransko dejaven na področju izumov. 1856 je Cesarski akademiji znanosti predstavil instrument za izris prometnih znakov. Ta antigraf je poenostavil predhodno zapleten proces prenašanja originalnih litografskih in graverskih slik na kamen ali kovinske plošče. Poleg privilegijev, ki jih je prejel za izboljšane varnostne ventile na parnih kotlih (1857) in izboljšavah na napravi za vrezovanje vijakov (1857), je M. delal predvsem na elektrotehničnih izumih. Pridobil je tudi avstrijske privilegije za Morsov rele, telegraf s kazalcem, telegrafski aparat in poljski telegraf. Izboljšave in inovacije električnih svetilk in žarnic, o čemer si je dopisoval tudi z Wernerjem Siemensom, opredeljujejo M-a za pionirja vede o osvetljevanju. Iznajdba novega termičnega stebra (1865) velja za bistven napredek pri izkoriščanju elektrike in Akademija je to nagradila z 2.500 guldni. Skupaj z Belo Eggerjem je konstruiral električno žarnico, ki je leta 1879 vzbudila strokovno javnost, ker je bila ta svetilka uporabljena za osvetljevalni vagon za uporabo pri železnicah.
Posebnega pomena so bile njegove konstrukcije vžigalnih naprav in uplinjačev. M. je svoje uplinjače naredil tako, da jih je poganjal preprost in stroškovno ugoden svetilni plin. Vse svoje motorje je opremil z aparati za vžig in uplinjanje svoje lastne izdelave.
1888 je na Dunaju postalo znano, da je M. leta 1870 konstruiral nekompresijski motor z notranjim izgorevanjem z magnetno-električnim visokonapetostnim vžigom, ki je deloval na magnetno-električni induktor vžiga in imel napravo za karbonizacijo atmosferskega zraka (privilegija iz leta 1864 in 1866), ter ga ponudil za vgradnjo v cestna vozila. Fotografije motorja z notranjim izgorevanjem so bile objavljene leta 1904. Izvirna fotografija, ki se je ohranila do danes in ki jo je podpisal izumitelj ter ji dodal pripis: »Petrolej (bencin)(motor) za pogon cestnega vozila z nameščenim vzmetenjem, ki nevtralizira sunke eksplozij - sestavil: Siegfr. Marcus 1870«
Leta 1898 je bila prvič objavljena fotografija tako imenovanega »prvega Marcusovega vozila«. Ročnemu vozičku je odstranil zadnja kolesa in na njihovo mesto postavil vztrajnike motorja. Da bi motorno vozilo spravili v pogon, je bilo potrebno visoko dvigniti pogonsko gred ter dvigniti kolesa od tal. Ker je bilo krmiljenje slabo, je bilo potrebno vozilo upravljati ročno, s sprednjim vrtljivim podstavkom. Neposredni odzivi na poskusne vožnje ali sodobni časopisni članki o testnih vožnjah z M-ovim motornim vozilom niso znani. Šele v kasnejših letih (1890, 1898 in 1904) so postali namigi o M-ovih poskusnih vožnjah javni. Preko pisemske korespondence iz leta 1901 je jasno, da je M. izvajal vožnje že v 1870-ih letih. Vozilo samo ni ohranjeno. Obstaja pa fotografija, na kateri je dokumentirano M-ovo prizadevanje za motorizacijo vozila, ki ima motor z notranjim izgorevanjem in na kateri se nahaja njegov podpis. »Motorno vozilo, ki ga je konstruiral Siegfr. Marcus Dunaj 3-jega Septbr 1870 - fotografiral Löwyjev asistent Jaffé.“ To vozilo velja za prvo vozilo, ki ga je poganjal bencin. Poleg nekompresijskega motorja z notranjim izgorevanjem in motornega vozila iz leta 1870 je Johann →Radinger v poročilu iz svetovne razstave leta 1873 omenil tudi M-jev motor. Od leta 1887 je konstruiral štiritaktni bencinski motor z razpršilnim uplinjačem in lastnim magnetno-električnim nizkonapetostnim prekinitvenim vžigom (avstrijski privilegij leta 1882, nemški državni patent 1884).
Bencinski avtomobil, danes znan pod imenom »drugo Marcusovo vozilo« je bil prvič prikazan javnosti na skupni razstavi avtomobilskih konstruktorjev Avstrije leta 1898. Avstrijski avtomobilistični klub je istega leta avto odkupil za 100 guldnov. M. je takrat prvič uporabil magnetno-električni nizkonapetostni prekinitveni vžig za vžiganje mešanice bencina in zraka. Enocilindrski bencinski štiritaktni motor, ki se je nahajal v tem vozilu so leta 1888 v Adamovu pri Brnu do konca razvili Märky, Bromoskovský in Schulz. Točna datacija je težka, saj je M. prejel privilegije za posamezne motorne konstrukcije, ni pa jih prejel za avtomobil, kot celotni izdelek. Poleg sodobnih zapisov in razpoložljivih pisnih virov iz strojne tovarne Adamovega, je konstrukcijska skica iz januarja 1889 prvi opis načrta tega vozila, na podlagi katere je bil izdelan štirikolesni avtomobil, ki ga je poganjal bencin. Prvi v Avstriji narejeni avtomobil na bencin in prvo motorno vozilo z štiritaktnim bencinskim motorjem in magnetno-električnim nizkonapetostnim prekinitvenim vžigom je danes v lastništvu Avstrijskega avtomobilističnega in motorističnega touring kluba in se nahaja v Tehniškem muzeju na Dunaju.
M. je za časa svojega življenja prejel 38 avstrijskih privilegijev, kot tudi številne tuje patente, gojil stike s cesarjem, bil član Elektrotehniškega združenja in Avstrijske inženirske in arhitekturne zbornice. S svojo življenjsko sopotnico Eleonoro Baresch (1842-1919) je imel dve hčeri.