DIVIŠ, Prokop (DIVIŠEK, Václav)

D. je kot gojenec premonstratskega samostana v Louki med letoma 1716 in 1719 študiral na latinski jezuitski šoli v Znojmu. Leta 1720 je v samostanu dal redovno zaobljubo in si nadel redovno ime Prokopius. Kot premonstrat je v samostanski šoli študiral filozofijo in teologijo, leta 1726 pa je bil posvečen v duhovnika. V samostanski šoli je do leta 1735 poučeval filozofijo. Leta 1733 je na Univerzi v Salzburgu opravil doktorat. Istega leta je postal podprior samostana v Louki, leta 1736 pa je prevzel farsko skupnost v Příméticah pri Znojmu, kjer je s kratkimi prekinitvami živel in delal do konca življenja.
V župniji se je moral soočiti z organizacijo župnijskega gospodarstva. Najprej se je v letih 1742-1744 ukvarjal z grajenjem vodovodov. Sledilo je obdobje v katerem se je posvečal izdelovanju glasbenih inštrumentov. Zaslovel je njegov posebni inštrument z velikim ohišjem in kovinskimi strunami, ki je nosil ime „Denisdor“ (Denis d´or - zlati Diviš) in ki je lahko posnemal zvok različnih glasbenih inštrumentov.
D. je sledil duhu časa, zato je leta 1748 začel izvajati poizkuse z elektriko. S pomočjo torne elektrike in leidenske steklenice, ki jo je sam izdelal, mu je uspelo ustvariti spektakularne elementarne elektrostatične pojave, ki jih je smel pokazati celo cesarju na Dunaju. Novica o smrti G. W. Richmanna v Sankt Peterburgu, katerega je med eksperimentiranjem usmrtila strela, je v D-ju zbudila zanimanje za atmosferično elektriko in ga spodbudila h gradnji tako imenovanega „vremenskega stroja“ v Příméticah. Temeljno konstrukcijo je tvoril 15 m (pozneje 41,5 m) visok drog, na katerem je bil vodoravno pritrjen železen križ. Na koncu krakov križa so bili pravokotno pritrjeni še krajši železni drogi. Tako je nastalo dvanajst končnikov, na katere je D. pritrdil z železnimi opilki napolnjene kovinske skrinjice, ki so bile preluknjane s približno 400 ostrimi kovinskimi konicami. Celotno konstrukcijo so z zemljo povezovale tri verige. Pod vplivom predstav tistega časa je D. primerjal funkcijo kovinskih skrinjic z leidensko steklenico; tako naj bi se v njih nabirala iz atmosfere "posrkana" elektrika. Opirajoč se na to razlago je D. upal, da lahko prepreči sproščanje električnih strel in celo nevihte. Čeprav se je njegov “vremenski stroj" v osnovi razlikoval od principa strelovoda, pa je njegovo delovanje bilo enako. Prvi "stroj", ki so ga postavili junija leta 1754, so razstavili pet let pozneje, saj so okoliški kmetje v njem videli vzrok za takratno težko sušo. Drugo znano konstrukcijo je leta 1761 pritrdil na stolp cerkve v Příméticah.
D-ja so zanimali tudi vplivi elektrike na žive organizme in s tem povezana elektroterapija, s katero se je začel intenzivno ukvarjati leta 1754. Pri tem je bil v tesnih stikih z nekaterimi znanstveniki, kot so J. Franz, J. A. Scrinci in J. K. Boháč. Dopisoval se je med drugimi z Leonardom Eulerjem in bil je seznanjen s poizkusi Benjamina Franklina.