SKŁODOWSKA CURIE, Marie

Rodila se je v družini varšavskih intelektualcev. Njen oče Władysław je bil učitelj matematike in fizike na gimnaziji. Prevajal je znanstvene publikacije in poezijo. Njena mati Bronisława (rojena Boguska) pa je bila predstojnica višje šole za dekleta. V družini Skłodowski so se rodili štirje otroci. Najstarejša hči Bronisława je končala študij medicine na Univerzi v Parizu in se poročila z zdravnikom Kazimierjem Dłuskim, ki je ustanovil prvi sanatorij v Zakopanih (poljska Tatra).
1883 je Maria Skłodowska končala višješolsko izobraževanje na 3. gimnaziji za dekleta v Varšavi. Potem je leto dni delala kot učiteljica pri družini Żórawski, ki je živela zunaj mesta, po povratku v Varšavo pa je skrivaj študirala na univerzi. Da bi pomagala svoji sestri, ki je študirala v Parizu , je delal tudi kot inštruktorica.
Z raziskovalnim delom se je prvič spoznala v laboratorija Muzeja industrije in agrikulture v Varšavi, kjer je med leti 1890-91 delala pod nadzorom svojega bratranca Józefa Jerzya Boguskega. 1891 je odšla v Pariz, kjer je zahvaljujoč finančni podpori sestre leta 1893 z odličnim uspehom končala licenciat s področja fizike na pariški Sorbonni in po letu dni še licenciat iz matematike.
Njena prva znanstvena razprava je nastala po naročilu Société d`Encouragement pour l`Industrie Nationale in je obravnavala raziskave s področja lastnosti kovin, predvsem kaljenega jekla.
1895 se je poročila s Pierrom Curiem, soodkriteljem piezoelektričnega efekta. Nadaljnje znanstvene raziskave je Skłodowska opravljala skupaj s svojim možem, vse do njegove tragične smrti leta 1906.
Leta 1896 je A. H. Becquerel odkril žarčenje, ki ga oddaja uranova sol.
S.-C. je pričela raziskovati to žarčenje, in sicer tako, da je s pomočjo piezometrične metode, ki sta jo razvila Jakob in Pierre Curie, izmerila zračni vod.
Zaključila je, da proces spontanega žarčenja »... predstavlja atomsko lastnost urana, ki je neodvisna od fizikalnih lastnosti kemijske sestave njegove soli.« in da, »... substance, ki vsebujejo uran, oddajajo toliko več žarčenja, kolikor večjo količino le-tega vsebujejo ...«.
Med raziskavami je opazila tudi, da minerali urana (uranova smolna svetlica) oddajajo veliko več žarčenja, kot uran sam. V svojem pismu Pariški akademiji znanosti je opozorila na obstoj visoko radioaktivnega elementa, ki ga je imenovala polonij (julij 1898). Obstoj drugega radioaktivnega elementa je odkrila skupaj z G. Bémontom decembra 1898. Novi element sta poimenovala uran. Pojem radioaktivnosti je prvič uvedla prav Curie-Skłodowska.
Kasneje sta Maria in Pierre Curie opravljala tudi raziskave za izločitev odkritih radioaktivnih elementov in njihovih spojin v čisti obliki.
To delo sta izvedla s kemično obdelavo nekaj ton odpadkov, ki jih je proizvedla poljska tovarna uranove soli. Raziskave, ki jih je izvajala S.-C. so bile opravljane pod težkimi pogoji, v barakah predelanih v laboratorij, ki so se nahajale za Šolo za kemijo in fiziko v Parizu.
S.-C. je dokazala veliko strokovnost pri izvajanju eksperimentov, predvsem pa pri zapletenih postopkih ekstrakcije. Leta 1902 ji je uspelo pridobiti 0,1 g radijevega klorida, ki je bil dovolj čist, da je lahko določila atomsko maso radija. To ji je omogočilo dokončno določiti sestavo tega elementa. Njena odkritja so bila epohalnega pomena za znanost in so predstavljala podlago takrat novega področja znanosti - radioaktivnosti.
Na podlagi svojih raziskav je S.-C. postavila tezo, da je radioaktivnost lastnost, ki je povezana s spreminjanjem atomov. 1903 je S.-C. pridobila naziv doktorice fizikalnih znanosti in sicer s disertacijo Raziskave radioaktivnih snovi (ciał radioaktywnych) in kot prva ženska je skupaj s svojim možem (neodvisno od A. H. Becquerela) decembra istega leta prejela Nobelovo nagrado za fiziko za uspehe s področja raziskovanja radioaktivnosti.
1904 je bil Pierre C. imenovan za profesorja fizike na katedri za fiziko pariške univerze. S.-C. je na tej katedri vodila laboratorij, po smrti moža pa je prevzela tudi vodenje katedre. Je prva ženska v zgodovini Sorbonne, ki je bila imenovana za redno profesorico na tej visoki šoli (1908). Še vedno je nadaljevala svoje raziskave o radioaktivnosti. V sodelovanju z radiokemikom A. Debiernom je S.-C. pridobila 0,1 mg polonija in odkrila sta radon. C. M. Walkoff in F. Giesel sta potrdila fiziološke učinke radija. Maria in Pierre C. sta skupaj s Ch. Buchardom izvedla uspešne raziskave vpliva radiacije na živa tkiva, kar je spodbudilo uporabo radioaktivnosti v medicini. Za raziskave kemičnih in fizikalnih lastnosti elementov polonija in radija ter za raziskave o izolacijskih metodah, očiščevanju in merjenju aktivnosti radioaktivnih elementov, je S.-C. leta 1911 prejela še eno Nobelovo nagrado, tokrat iz področje kemije. Na njeno pobudo se je leta 1913 pričela izgradnja Inštituta za radij v Parizu, kjer je delala do svoje smrti.

Med prvo svetovno vojno je organizirala radiološko službo za potrebe vojaških bolnišnic. Pripravila je nekaj deset rentgenskih postaj in vodila izobraževanja za delo s temi aparati. Organizirala je tudi skoraj 200 stalnih rentgenskih laboratorijev. Pri tej dejavnosti ji je pomagala njena hči Irena Joliot –Curie, ki je pozneje postala znana znanstvenica in prejemnica Nobelove nagrade leta 1835.
S.-C. je v veliki meri doprinesla k razvoju raziskav o radioaktivnosti na Poljskem. Sodelovala je tudi z Radiološkim inštitutom v Varšavi. Pod njenim vodstvom so na Inštitutu za radij v Parizu nenehno delali tudi poljski štipendisti.
Na njeno pobudo je odprt tudi Inštitut za radij v Varšavi. Ko je leta 1932 prisostvovala otvoritvi tega laboratorija, jim je ob tej priliki podarila 1 g radija. Kupila ga je z denarjem, ki so ga v ta namen zbrale Američanke.
Preostanek svojega znanstvenega življenja se je S.-C. ukvarjala z znanstvenimi raziskavami in poučevanjem. V laboratoriju, ki ga je vodila, so se ukvarjali s pridobivanjem visoko radioaktivnih virov in z meritvami njihovih aktivnosti.
S.-C. je bila zelo skromna znanstvenica. Povsem predana znanosti je odklonila vse ponudbe za materialni profit, ki bi ji ga lahko prinesel patent za pridobivanje radija. Umrla je v sanatoriju Sancellemoz za posledicami obolenja, ki ga je povzročilo sevanje in je pokopana s svojim možem v Sceauxu pri Parizu. 1995 so bili posmrtni ostanki Marie in Pierra preneseni v pariški Panteon.