GHEGA, Karl Ritter von

Zaradi dosežkov na področju gradnje cest, mostov in železnic spada G. med najpomembnejše prometne tehnike 19. stoletja, nenazadnje tudi zaradi spektakularne gradnje semmerinške železnice, prve gorske železnice na svetu.
Rodil se je kot sin mornariškega oficirja Antona G. v Benetkah, od 1814 do 1817 je na vojaškem kolegiju Sv. Anne zaključil filozofsko-matematično izobrazbo, od leta 1817 do 1819 je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Benetkah in na Matematično-naravoslovni fakulteti v Padovi, kjer je po z odliko opravljenem zaključnem izpitu že pri 17-ih dobil doktorat matematičnih znanosti.
Praktično delo kot inženir je začel leta 1819 pri Deželni gradbeni direkciji Benetke, za katero je delal do leta 1836 in nato – po nekajletni prekinitvi – spet od leta 1840 do 1842. Tu je vodil gradnjo cest in mostov v takratnih avstrijskih provincah Italije, bil je odgovoren za načrtovanje in gradnjo prometnih poti in od 1833 za vse naloge državne gradbene službe.
Leto 1836 je z začetkom gradnje „Severne železnice cesarja Ferdinanda“ – prve avstrijske železnice na lokomotivo – v G-jevo življenje prineslo odločilno spremembo. Prekinil je delo za državno upravo v Benetkah in začel delati za novoustanovljeno družbo. Najprej se je po naročilu družbe odpravil na študijsko potovanje v Anglijo, Nemčijo in Belgijo, kjer se je seznanil z železnicami zahodne Evrope, nato je kot višji inženir vodil načrtovanje in gradnjo posameznih odsekov severne železnice. V štirih letih je zbral številne izkušnje in si pridobil odlična znanja na področju železničarstva.
V letu 1840 je bil poklican nazaj v Benetke, kjer je znova moral vstopiti v državno službo. Bil je premeščen na Tirolsko, kjer se je dve leti znova posvetil gradnji cest in mostov ter med drugim izdelal načrte za gorske ceste skozi dolino Val Sugana in prelaz Finstermünzpass.
Ko se je konec leta 1841 Avstrija odločila za gradnjo državne železnice, je novoustanovljena Generalna direkcija G-ja zaradi njegovega odličnega poznavanja gradnje železnic predlagala za tehničnega nadzornika pri zahtevni progi južne državne železnice do Trsta, ki je vključevala tudi gradnjo železnice čez semmerinški masiv. Leta 1842 ga je Dvorni svet poslal čez Anglijo v ZDA, da bi preučeval napredek pri gradnji gorskih železnic. G. se je vrnil trdno prepričan, da je železniški prehod čez Semmering mogoč s popolnoma adhezijskim pogonom. V naslednjih šestih letih, ko je bil kot nadzornik Generalne direkcije seznanjen z vsemi projektivnimi in gradbenimi deli na južni železnici, je dokončal delno progo Mürzzuschlag - Gradec (1844) in odsek Gradec - Celje (1846) in izdelal načrt za gradnjo železnice čez Semmering: neprekinjena adhezijska proga z največjim vzponom 25-ih promilov, z viadukti in tuneli. Čeprav so o projektu vladala deljena mnenja, ga je uspel uveljaviti in poleti 1848 začel z gradnjo Semmerinške proge od Gloggnitza do Mürzzuschlaga.
Skoraj istočasno se je začela strmo vzpenjati njegova kariera v državni službi: leta 1848 je bil glavni nadzornik državnih železnic in oddelčni svetovalec, 1849 vodja sekcije za gradnjo železnic Ministrstva za trgovino, obrt in javne zgradbe, 1850 predstojnik sekcije za gradnjo državnih železnic pri Glavni gradbeni direkciji, 1852 vodja Centralne direkcije za gradnjo železnic in s tem glavni odgovorni za gradnjo celotne državne železnice razen lombardsko-beneške. Že leta 1854 je predložil osnutek programa gradnje železnice za celotno Donavsko monarhijo.
Če je bila semmerinška železnica leta 1854 odprta brez kakršnega koli slavja, pa je bilo odprtje južne državne železnice v Trstu leta 1857 G-jevo zmagoslavje.
Prodaja državne železnice zasebnim železniškim družbam, ki se je začela leta 1854 in vodila do razpustitve Centralne direkcije 1859, je zanj pomenila pomembno prelomnico, saj se je ukvarjal s starejšimi zadevami državne železnice, ki so prišle pod okrilje Ministrstva za finance, kar pa ni bilo njegovim sposobnostim ustrezno.
Poleg sestavljanja več publikacij je G. razvil tudi naprave za zemljemerstvo – npr. bistveno izboljšano nivelirno desko in oktant z nonijem za označevanje zavojev.
G. je celo življenje ostal neporočen. Leta 1851 so ga povzdignili v avstrijski viteški stan in mu leta 1869 – devet let po smrti – na železniški postaji Semmering postavili spomenik.