HEYROVSKÝ, Jaroslav

H. se je po maturi odločil za študij matematike, fizike in kemije. Posebej so ga zanimala mejna področja med kemijo in fiziko, fizikalna kemija, ki pa je v Avstro-Ogrski ni imel možnosti študirati. Zato se je odpravil v London na University College, kjer je spoznal znanega profesorja fizikalne kemije in dobitnika Nobelove nagrade Williama Ramsaya, ki je odkril redke pline kot so: neon, argon, kripton in ksenon. H. je poleg kemije študiral tudi matematiko in fiziko, ter leta 1913 končal prvo stopnjo s področja naravoslovnih znanosti. Temo disertacije mu je določil Ramsayev namestnik Donnan in je obravnavala področje študija elektrolize aluminija. Namesto kovine aluminija je uporabil amalgam, ki ga je kapilarno odcedil, da bi se tako izognil nekaterim lastnostim te kovine. Teh študij pa ni dokončal, ker je leta 1914 potoval v Prago, kjer je preživel počitnice. Zaradi izbruha prve svetovne vojne julija tega leta, se ni mogel vrniti v London, zato se je zaposlil v podjetju J. S. Štěrba-Böhm, vendar je moral po letu dni v vojsko. Vojsko je služil v lekarni 28. pehotnega regimenta v Taboru, kasneje tudi na Tirolskem, kjer se je zopet pričel ukvarjati s poskusi. Čeprav je bil izmučen in bolan je H. že junija 1918 v Pragi opravljal doktorske izpite. Med izpraševalci je bil tudi profesor eksperimentalne fizike B. Kučera, ki se je ukvarjal z meritvami površinske napetosti in ga opozoril na nekatere anomalije pri elektrokapilarnih krivuljah živosrebrne elektrode. Habilitiral je leta 1920, leta 1921 je opravil doktorat znanosti na londonski univerzi in bil leta 1922 imenovan za prvega profesorja fizikalne kemije na praški Karlovi univerzi.
Študij elektrokapilarnih krivulj po Kučerovi metodi, ga je privedel na zamisel, da bi meritve površinske napetosti zamenjal za meritve intenzivnosti toka. Tako je začel, namesto elektrokapilarnih krivulj, raziskovati krivulje odvisnosti toka od potenciala polariziranih živosrebrovih elektrod. Ugotovil je, da je potencial kapljičaste elektrode, ki je povezana pod napetostjo potreben za izločanje kovine, katere ioni so prisotni in ki odtekajo iz elektrode. Svoje odkritje je objavil leta 1922 v časopisu „Chemické listy“ (Kemijski list) ter leto za tem v angleškem „Philosophical Magazine“. Potem ko je ročno zapisane vnose vrednosti prenesel v avtomatski fotografski seznam, je nastal polarograf, ki ga je konstruiral skupaj s svojim učencem, Japoncem Shikato. Dragocene teoretične doprinose za nadaljnji razvoj polarografije, takrat najbolj natančne metode meritev, je prispeval Kolthoff, s katerim je H. potem opravil turnejo predavanj po ZDA.
Skupaj z Emilom →Votočekom je H. leta 1928 osnoval časopis „Collection of Czechoslovak Chemical Communications“, ki je izhajal tako v angleščini kot v francoščini. Pregled svojega raziskovalnega dela prvih dveh desetletij je H. izdal v svoji knjigi "Polarographie" leta 1941. Nadaljnja dela so vodila do polarografije z izmeničnim tokom, meritvi Faradayovega upora, kronopotentometrije, kulometrije, »Square-wave« polarografije, oscilografske polarografije, kot tudi do uporabe šobnih elektrod.
H. je bil od leta 1950 direktor novoustanovljenega polarografskega inštituta. Na inštitutu so se poleg teoretične dela ukvarjali tudi z praktično uporabo polarografije, posebej v medicini. Leta 1959 je za odkritje polarografije prejel Nobelovo nagrado.