CZOCHRALSKI, Jan

Po zaključku šolanja na strokovni šoli v mestu Kcynia je pričel delati v lekarni in drogeriji A. Hebrandsa v Berlinu. Od tam je leta 1906 odšel v laboratorij podjetja Kunheim & Co. v Berlin-Niederschöneweide in leta 1907 v laboratorij koncerna (AEG) v Berlinu. Leta 1908 je na Visoki tehnični šoli v Berlin-Charlottenburgu pridobil naziv inženirja kemije. Nato je vodil laboratorij za preverjanje čistoče železove rude in drugih kovin, kjer so raziskovali tudi kovine in zlitine v različnih fazah njihovega nastanka. Leta 1917 je začel delati v Metalurški družbi A. G v Frankfurtu na Majni, kjer je zgradil raziskovalni laboratorij za kemične in fizikalne raziskave o mehanskih in električnih lastnostih aluminijskih zlitin. Raziskave, ki jih je izvedel v tem laboratoriju so mu prinesle svetovni sloves. Leta 1919 je bil eden izmed soustanoviteljev Nemške metalurške družbe, kjer je bil leta 1924 izbran za predsednika. Leta 1928 se je, na povabilo takratnega predsednika države Ignacya Mościckia, za vedno vrnil v Poljsko. Poljsko državljanstvo mu je bilo izjemoma priznano, saj se Nemška vlada ni strinjala z njegovo odpovedjo nemškim državljanskim pravicam. Po zaslugi njegovih nemških patentov si je nabral premoženje, ki mu je omogočilo izgradnjo stanovanjske hiše v njegovem rojstnem kraju Kcynia. Poleg tega je veliko denarja investiral v poljsko industrijo in del svojega premoženja vložil v socialne namene.
Leta 1929 je prejel položaj profesorja na katedri metalurgije in nauka o kovinah na Kemijski fakulteti varšavske Visoke tehnične šole in prejel naziv doktorja znanosti. C. je bil tesno povezan z razvojem kemijskega raziskovalnega inštituta, kjer je organiziral učinkovito delujoč metalurški oddelek.
Leta 1930 je bil imenovan za rednega profesorja metalurgije in nauka o kovinah na Kemijski fakulteti varšavske Visoke tehnične šole.
Leta 1933 je vodil Inštitut metalurgije in nauka o kovinah, ki je bil v tesni povezavi z obrambnim ministrstvom. Bil je imenovan tudi za tehničnega svetovalca tega ministrstva. Leta 1932 je postal eden soustanoviteljev Vojaško-tehničnega združenja, ki ga je od leta 1932 do leta 1935 tudi vodil.
Eden najpomembnejših C-jevih dosežkov (leta 1916) je bila nadgradnja postopka za pridobivanje monokristalnih kovin. Postopek je slonel na potapljanju in dvigovanju monokristalov z natančno določeno hitrostjo in z enakomernim obračanjem v lastni osi kristalnega nivoja, ki tvori kristalizacijsko jedro v staljenem in spektralno čistem monokristalu identične kemijske sestave pri stalni temperaturi. Temperatura je vedno na meji spremembe stanja v trdno.
Ta metoda je omogočila pridobivanje velikih monokristalov različnih kovin in njihovih zlitin. V množični proizvodnji sta metodo uporabila C. K. Teal in B. Little šele leta 1950. V drugi polovici 20. stoletja je bila metoda, ki jo je nadgradil C., priznana kot ena najbolj ekonomičnih in za električno industrijo najbolj primernih metod.
C. je bil lastnik in solastnik številnih tehničnih patentov, med drugimi tudi za patent „Siluminom“, zlitino aluminija in silicija ter kovino, ki se je imenovala „Bahnmetall B“ in so jo uporabljali za gradnjo železnic.
Obdelal je tudi metode raziskovanja svojega raziskovalnega področja, npr.: merjenje hitrosti kovinske kristalizacije, kristalizacijske diagrame, analize krivulj segrevanja za ocenitev izboljšanja materialov, za analizo električne odpornosti nahajajočih se tujkov in matrice do kvantitativne določitve nekovinskih tujkov v železu in jeklu, za analizo statične in dinamične karakteristike stika med iglo in kovino (v tako imenovanem radio-mikroskopu) za dokaz in identificiranje tujkov, za orientiranje monokristalov s pomočjo „Ausserjeve-rentgenske metode“ (izposojene iz področja mineralogije). Ukvarjal se je tudi s številnimi novimi sredstvi za povzročanje reakciji, npr. pri jedkanju zlata. Uvedel je tudi rentgenski postopek za analizo metalurgije, ki je slonel na raziskavah o vplivu deformacije na uklonsko sliko. C. je objavil okoli 90 publikacij, med njimi tudi priročnike.