DOMEYKO, Ignacy

D. je od leta 1816 do leta 1822 študiral na Fakulteti za fiziko in matematiko na Univerzi v Vilni. Zaradi sodelovanja v narodno osvobodilnem uporu leta 1830 je moral zapustiti Poljsko. Leta 1822 se je izselil v Francijo, kjer je študiral na College de France, v pariški École des Mines in je med drugim bil študent Leonce Elie de Beaumontu. 1837 je dokončal študij kot eden najbolj nadarjenih inženirjev s področja rudarstva. Še med študijem v Parizu je narisal tri naravoslovne karte Poljske, eno hidrografsko, eno geološko in eno pokrajinsko-gospodarsko. Le te naj bi bile prve predpriprave za atlas Poljske, ki pa ni nikdar izšel.
Decembra 1837 se je zaposlil kot profesor kemije in mineralogije na Rudarski šoli v La Sereni v provinci Coquimbo v Čilu. Tam je imel tudi predavanja o fiziki, geologiji in rudarstvu. 1844 je izdal dva učbenika za mineralogijo, od katerih je bila Elementos de mineralojia pol stoletja glavna podlaga znanja o mineraloškem bogastvu Južne Amerike. Med letom 1846 in 1883 je vodil Katedro za mineralogijo in fiziko na Univerzi v Santiago de Chile in bil od leta 1867 do leta 1883 rektor te univerze. Kot član sveta za javno šolstvo je naredil reformo čilskega šolstva po vzoru nemških univerz in po vzoru na visoke šole v Vilni.
Med tem ko je živel v Čilu, je izvajal študijska potovanja po vsej državi in opravljal mineraloške in geološke raziskave. Njegovi znanstveni spisi obsegajo približno 400 poročil iz različnih področij, predvsem s področja mineralogije, vendar tudi geologije, geografije, fizike in etnografije. Ohranjal je stike s številnimi znanstvenimi ustanovami iz tujine: s pariško šolo za rudarstvo, kamor je podaril dragocene mineraloške zbirke, s Smithsonian Institution v Washingtonu, z Znanstveno akademijo v St. Peterburgu, z varšavsko univerzo in z jagiellonsko -univerzo v Krakovu, ki mu je leta 1887 podelila častni doktorat. Bil je član številnih mednarodnih znanstvenih združenj, med drugimi muzeja National d‘Historie Naturelle in poljske Akademije znanosti.
Svetovni sloves je dosegel s svojimi deli o mineralogiji in geologiji, posebej pa z delom Mineralojia que comprenda principalmente las aspecies minerales de Chili, Bolivia, Peru y Provincias Argentinas. Leta 1846 je objavil prvi geološki zemljevid Čila. Pripomogel je k razumevanju geološke sestave Kordiljer, raziskoval in opisal številne do tega časa neznane minerale, med drugimi Arquevit, Embolit, Amiolit, malo znane srebrove in bakrene sulfate. Ukvarjal se je tudi z živim srebrom. Odkril je tudi bakrov arzen, ki mu je avstrijski geolog Wilhelm Heidinger kasneje nadel ime „Domeykit“. D. je odkril solitrne plasti v puščavi Atacama (tam odkrita jama se še vedno imenuje po njem) in zaloge premoga v provinci Valdivia, kjer se še danes koplje premog.
D. je v Čilu raziskoval vulkane, meteorite, podtalnice in mineralne vode. Ustanovil meteorološko postajo in pričel z meteorološkimi raziskavami. Ustanovil je astronomski observatorij, dal je pobudo za gradnjo vodovoda v Santiagu, pričetek izkoriščanja prvih nahajališč premoga in dajal pobude za gradnjo prvih plavžev.
D. se je angažiral kot zagovornik pravic Indijancev. S svojo, v več jezikov prevedeno, knjigo Araucania y sus habitantes (1845) ni pripomogel le k širjenju znanja o geografiji Araukanije, ampak je pripomogel tudi k boljšemu razumevanju in spoznavanju življenja in kulture tamkaj živečih Indijancev. Na njegovo pobudo je v La Sereni nastal etnografski muzej, ki se posveča kulturi indijanskih plemen Čila.
Po D-u se danes imenujejo: pogorje v Andih (Cordillera de Domeyko), vrh Cerro de Domeyko, kamnine Nautilus domeykus in Amonites domeykanus, roža Viola domeykiana in vrsta žuželk Andrello Domeykoi. Kot priznanje njegovih velikih dosežkov mu je čilski parlament leta 1848 podelil državljanstvo. Leta 1903 je čilska vlada izdala njegova dela v petih zvezkih in leta 1978 so bili njegovi spomini prevedeni v španski jezik.