HEVESY, György (Bischitz)

H., ki je izviral iz premožne družine, je maturo opravljal na gimnaziji reda piaristov v Budimpešti, potem pa se je vpisal na tamkajšnjo univerzo. Leto kasneje je odpotoval v Nemčijo, kjer je tudi zaključil svoj študij s področja kemije. Doktoriral je na Švicarski visoki tehniški šoli v Zürichu, in sicer z delom na temo elektrolize taljenja.
Leta 1911 je odšel v Manchester k Ruthefordu, da bi tam spoznal najnovejša spoznanja raziskav s področja radioaktivnosti, ki je takrat veljala za najmodernejšo vejo znanosti. H-jeva obširna znanja s področja kemije so bila mlademu Nielsu Bohru, ki je bil takrat v Manchestru, v veliko pomoč. Med dvojico se je razvilo prijateljstvo, ki je trajalo vse življenje.
Konec leta 1912 sta H. in F. Paneth na Dunaju izvajala pomembne poskuse na takrat še ne splošno znanem področju raziskav izotopov, ki so H-ja leta 1913 privedla do odkritja markacije. Leta 1918 je na Univerzi v Budimpešti postal izredni, leta 1919 pa redni profesor. Do jeseni tega leta je vodil II. fizikalni inštitut, vendar je moral zaradi padca republike svetov (Räterepublik, 1919), zapustiti deželo.
H. je svoje delo nadaljeval od leta 1920 na Inštitutu Nielsa Bohra v Kopenhagnu. Tu je leta 1922 s pomočjo Bohrovega modela atoma odkril kemični element št. 71, tako imenovani hafnij. Istega leta je pričel s prvimi poskusi za uporabo sledilne tehnike v biologiji. V tem času je delal predvsem z rastlinami in uporabljal izotope svinca in torija. Leta 1926 je sprejel povabilo za vodenje katedre za fizikalno kemijo na Univerzi v Freiburgu. V naslednjih osmih letih je v Freiburgu pričel z uporabo sledilne tehnike na živalskih tkivih. S tem je lahko dokazal, da je v celicah tumorja višja koncentracija bizmuta, kot v zdravih celicah.
Ko je moral leta 1933 zapustiti Nemčijo, se je zopet odločil za Kopenhagen. 1934 je tam odkril analizno aktivacijo, kot je sam zapisal, metodo markacije »in vivo«. Pri tem gre za zelo občutljiv postopek kakovostne in količinske analize, pri čemer se je posvetil tako medicinskim, biološkim in biokemičnim aspektom.
Popoln obseg H-jevih del se je pokazal šele z možnostjo umetnega proizvajanja izotopov. Po odkritju devterija mu je uspelo na osnovi težke vode dokazati, kakšne izmenjave se dogajajo med zlato ribico in vodo v kateri le-ta plava. Po odkritju umetne radioaktivnosti se je takoj pričel ukvarjati uporabo 32P, najprej pri raziskavah skeletov, pri katerih je lahko dokazal permanentno regeneracijo. Podobne poskuse je kmalu prenesel tudi na druge organe. Določil je hitrost in obseg obnavljanja, kakor tudi pot in rast različnih molekul v organizmu, pri čemer je vzorce uporabljenih izotopov postopoma povečeval.
Od leta 1940 je H. vse več svojih poskusov opravljal v Stockholmu, kjer je našel boljše pogoje za svoje biološke raziskave. V teh letih se je zanimal predvsem za izdelavo dezoksiribonukleinske kisline (DNK), kar bi mu omogočilo korak naprej pri raziskavah določenih vrst malignih tumorjev.
Kot priznanje za svoje zasluge s področja raziskav izotopov je H. leta 1943 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Tudi po tem mednarodnem priznanju, se je H. še naprej ukvarjal s svojimi obsežnimi raziskavami. Med drugim je raziskoval različne presnovne procese, svoje delo usmeril na področje tumorjev in v pozni starosti pričel študirati hematologijo. H. je po koncu vojne ostal na Švedskem in prevzel tudi švedsko državljanstvo.