SIGL, Georg

Strojno-tehnično izobrazbo je S. pridobival od svojega dvanajstega leta in sicer v ključavničarski delavnici svojega svaka. 1828 se je odpravil na popotovanje po Švici, Bavarski in v Württemberg (železarna Württemberg). 1832 se je vrnil na Dunaj in pričel delati v tovarni strojev Helbig und Müller, kjer se je v kratkem času izučil na področju proizvodnje tiskarskih strojev. Leta 1837 ga je proizvajalec strojne opreme Christian Wilhelm Dingler zaposlil kot „soudeleženega“ mojstra v svoji delavnici v Zweibrückenu (Nemčija), in sicer na področju izdelave tiskarskih strojev. Od leta 1840 je S. delal kot »mechanikus« v Berlinu, kjer je imel v lasti majhno tovarno strojev, ki je bila do 1899 v lastništvu njegove družine. Leta 1846 se je S. vrnil na Dunaj in tam ustanovil majhno delavnico, ki jo je kmalu zatem lahko razširil v nekdanji palači na Puthonschen Althanplatzu. Med revolucionarnimi pretresi leta 1848, ko je tovarna strojev Specker v Taboru zgorela v plamenih, tovarno lokomotiv Williama Norrisa iz Filadelfije pa so uporabljali kot vojaško bolnišnico, je S. lahko kupil tovarno lokomotiv v Michelbeuerngrundu in jo opremil z uporabnimi stroji in transmisijami iz tovarne Specker. V kompleksu zgradb, kjer se je kasneje nahajal Tehnološki obrtni muzej, je leta 1851 začel z izgradnjo strojev za izdelovanje orodja, papirja, kmetijskih strojev in parnih strojev kot tudi strojev za izdelovanje kovancev, mlinskih koles in pogonskih naprav, oljnih stiskalnic, parnih kotlov, zalogovnikov, vrtljivih plošč, batnih in rotacijskih črpalk ter gredljev. Njegovi tiskarski stroji so veljali za zelo zmogljive. S. je priskrbel velike parne stroje za naprave za preskrbo z vodo v Trstu, na Dunaju in v Firencah.
Izdeloval je tudi enocilindrske parne stroje za ladje in Morganova lopatasta kolesa z avtomatsko nastavljivimi lopatami za ladje, ki so plule po Donavi, parne stroje za ladje, ki so jih nameščali na topovnjače in na parnike za prevoz ljudi ter torpede z vžigalniki po načrtih Siegfrieda →Marcusa za vojno mornarico.
Prvo lokomotivo za tovorni vlak je S. izdelal leta 1856 na Dunaju. Imela je značilno ime »Gutenberg« in ni bila izdelana po naročilu. Ko je leta 1870 sestavil tisočo lokomotivo, je istega leta sestavil tudi tisoči tiskarski stroj. Izdelovanje lokomotiv pa seveda ni uspevalo le na Dunaju. Leta 1861 je zakupil takratno Güntherjevo tovarno lokomotiv v Wiener Neustadtu, ki je takrat pripadala banki Creditanstalt in jo kasneje tudi odkupil. Tudi v tej tovarni v Neustadtu niso izdelovali samo lokomotiv, ampak tudi različne druge proizvode strojne tehnike. Decembra 1874 je S. izdelal že dva tisočo lokomotivo. Podjetje v Wiener Neustadtu, ki je obstajalo do leta 1930, se je po borznem zlomu leta 1873 preoblikovalo v delniško družbo in je leta 1910 izdelalo že svojo pet tisočo lokomotivo. S., znan tudi kot "avstrijski Krupp«, je oblikoval industrijski kombinat, ki je vključeval proizvodno surovega železa in premogovništvo, pa vse tja do splošne strojniške tehnike in izgradnje lokomotiv in je imel vse značilnosti vertikalno strukturiranega koncerna. V času največje razširjenosti v letih 1872/73 je koncern obsegal strojno tovarno v Berlinu (170 delavcev), strojno tovarno na Dunaju (1.800 delavcev), tovarno lokomotiv v Wiener Neustadtu (2.800 delavcev), železarno v Pittnu (130 delavcev), proizvodno opreme za košnjo v Retteneggu (30 delavcev), premogovnik v Szaparu (70 delavcev) in pa silose in skladišča v Budimpešti (25 delavcev). Proizvodnja strojev in izdelovanje lokomotiv v S.-ovih tovarnah je potekala po konstrukcijskih metodah o katerih je na Politehničnemu inštitutu na Dunaju predaval Rudolf Grimus von Grimburg.