MAIER, Fritz Franz

Kot sin regimentnega zdravnika je M. svojo mladost, zaradi večkratnega premeščanja očetovega regimenta, preživel v Milanu, Veroni, Mantovi in Benetkah.
Na Dunaju je na Visoki tehnični šoli študiral ladjedelništvo. Praktični del izobraževanja pa je opravil v ladjedelnici v Trstu. Štiriletno bivanje v ZDA pa je samo še razširilo njegovo znanje s področja ladjedelništva. Po vrnitvi v domovino se je najprej zaposlil kot vodilni ladijski inženir v ladjedelnici v Neu-Pestu, potem pa je bil direktor zavoda za preizkušanje materialov v Steyrju. Potem ga je zopet vleklo v tujino, tokrat v ladjedelnice v Angliji in na Škotskem. Kmalu za tem ga je cesar pozval nazaj na Dunaj in ga določil za zastopnika Avstrije v mednarodni študijski komisiji za preučevanje plovnosti rek v Sibiriji. Za tem je vodil regulacije rek v Bosni in Hercegovini. Istočasno je za te reke konstruiral posebne ladje, ki se niso mogle prevrniti.
Že v svojih najstniških letih se je M. trudil najti oblike ladij, ki bi bile bolje plovne, kot so bile tiste, ki so bile v uporabi in bi v vodi ustvarjale manj upora. Od svojega štiridesetega leta se je ukvarjal s teoretičnimi in praktičnimi poskusi le-tega. 1898 je odstopil z vseh svojih državnih funkcij in se od takrat naprej ukvarjal le še z zamislijo, ki je bila kasneje po njem imenovana »Meierjeva oblika«.
Po njegovem mnenju so imeli premci ladij preveč okorno obliko. Vodo so izpodrivali, namesto, da bi jo delili. M. je namesto reber v obliki črke U, uporabil rebra, ki so imela obliko črke V, kar je privedlo do tega, da se je upor zmanjšal za 15 do 18 odstotkov, glede na takrat grajene konstrukcije. Leta 1905 je patentiral svojo novo obliko za ladje. Sprva so se vsi poskusi, da bi svojo zamisel udejanjil, izjalovili. Končno mu je s pomočjo bodenske Kreditanstalt banke uspelo vzbuditi interes vojne mornarice. Za primerjalne poskuse je običajen morski tender opremil z novim premcem. Poskusne plovbe so leta 1917 v celoti potrdile vsa pričakovanja. Načrtovana izgradnja dveh torpednih ladij s takšno obliko se zaradi propada monarhije ni uresničila.
Kljub primerjalnim poskusom na Dunajskem ladijskem raziskovalnem inštitutu, je M. pri podjetju za parni promet po Donavi dosegel izgradnjo vlačilcev z novo obliko, vendar zopet brez uspeha. Pozornost je nase pritegnil šele leta 1926, ko je na nagradnem razpisu za najboljši trajekt od Kiela do Korsörja, prijavil svojo ladjo, ki je imela 16-odstotni upor.
Pri hamburški ladjedelnici „Blohm & Voss“ so se odločili, da bodo na novo naročen hitri parnik „Evropa“ opremili z Maierjevo obliko premca, saj je le-ta omogočala enajst odstotne prihranke. Te dobre novice neutrudni raziskovalec in izumitelj ni več prejel, saj je le dan pred tem, 15. decembra 1926, umrl v svojem stanovanju na Dunaju, in sicer zaradi zastrupitve s svetilnim plinom.
Za uporabo očetovih patentov sta njegova sinova Erich in Werner M. odprla podjetja v Nemčiji, Švici, v Trstu in New Yorku, ki so se uspešno uveljavila. Nadaljnji razvoj oblike ladij je vodil do konstrukcije »V« nabreklega premca.