GERSTNER, Franz Josef Ritter von

Bil je sin jermenarja in obiskoval jezuitsko gimnazijo v Komotavu, nato je od 1772 do 1777 študiral medicino, matematiko in astronomijo na Univerzi v Pragi pri Josephu →Steplingu, Janu Tesáneku in Vydri. Od leta 1779 je delal kot geodet na dvorni komisiji za odpravo tlake (Robot-Abolitions-Hofkommission), leta 1781 pa je na dunajski Univerzi začel študirati medicino in astronomijo. Ker je hkrati delal v dunajski zvezdarni, se je bolj posvetil študiju astronomije. Leta 1784 je dobil mesto višjega asistenta v praškem klementinskem observatoriju. Na tem položaju je objavljal dela, ki so zbujala pozornost pri strokovnjakih vse Evrope. Posvečala so se izračunom, ki so popravljali podatke o geografski legi evropskih mest in predstavljala novo metodo, s katero je bilo mogoče določiti geografsko dolžino glede na opazovanje sončnega mrka. Kljub temu je sprejel mesto višjega inženirja na Komisiji za reguliranje zemljiškega davka.
Po smrti profesorja Jana Tesáneka je začel leta 1788 delati na Univerzi v Pragi kot profesor višje matematike. Od takrat naprej se je posvečal predvsem pedagoškemu delu in reformam visokega šolstva. Leta 1795 je postal član dunajske študijske dvorne komisije (Studienhofkommission). Tu si je prizadeval predvsem za prenovo avstrijskega sistema šolanja inženirjev v visoko tehnično šolstvo po zgledu pariške École Polytechnique. Ker glavni dunajski šolniki niso podpirali njegovih idej, so češki deželni stanovi prevzeli pobudo in novembra 1806 v Pragi ustanovili Politehnični inštitut. G. je kot soustanovitelj postal profesor za mehaniko in hidravliko, četrt stoletja pa je bil direktor inštituta. Že leta 1804 ga je univerza imenovala za direktorja matematičnih in fizikalnih študij.
Njegova predavanja o mehaniki so izšla v letih 1831/34 kot Priročnik mehanike (Handbuch der Mechanik) v treh knjigah. V zgodnjih delih se je G. ukvarjal tudi z mehaniko gradnje (1789), delovanjem trenja na efektivnost strojev (1790) in s teorijo vodne energije (1795). Poleg tega je pisal tudi o aktualnih praktičnih tehničnih problemih. Ko so ga leta 1807 zaprosili za mnenje o načrtovanem moldavsko-donavskem kanalu, ki bi prečkal Češki les, je idejo zavrnil in se zavzel za železnico na konjsko vleko med Češkimi Budjevicami in Linzom, ki jo je leta 1825 začel graditi njegov sin Franz Anton →G.
Leta 1811 je postal direktor vodnih gradenj za Češko, odgovoren je bil za gradnjo in nadzor mostov. V letu 1821 je zbolel za tuberkulozo, zaradi česar se je odpovedal mnogim funkcijam: 1822 je odstopil s stolice za višjo matematiko na univerzi, 1828 z mesta direktorja za vodne gradnje, 1831 pa s stolice za mehaniko na Politehničnem inštitutu. Leta 1832 se je upokojil, umrl pa julija istega leta.