BĚHOUNEK, František

Se je rodil v Pragi kot sin poglabljevalca vodnih poti, ki je čez poletje urejal jezove in brežine rek, preko zime pa je iz zmrznjene Vltave pridobival kose ledu za varilnice piva. Po maturi se je B. odločil študirati matematiko in fiziko na Karlovi univerzi, da bi spoznal novo področje radioaktivnosti. Po končanju študija je na priporočilo svojega učitelja Otona →Kučere prejel štipendijo francoske vlade za dvoletno prakso na Inštitutu za radij na Sorbonni, ki ga je vodila Marie Curie-Sklodowska. B. je tu študiral radioaktivnost naravnih substanc in umetnih radionukleidov ter o tem zagovarjal svojo disertacijo. Po povratku v Češkoslovaško se je začel ukvarjati z meritvami radioaktivnosti atmosfere, kamnin in vode v jaških Jáchymskih rudnikov, kjer je kot sodelavec radiološkega inštituta in kot komisar Ministrstva javnih del ukvarjal tudi z uporabo radioaktivne vode iz jame Svornost v zdravilne namene. Danes se izdaten vrelec radioaktivne vode imenuje po njem, prav tako pa njegovo ime nosi tudi moderno zdravilišče.
Na podlagi njegovih del iz področja atmosferske elektroenergije, radioaktivnosti atmosfere in kozmičnega žarčenja je prejel povabilo, da se udeleži zrakoplovne misije na severni tečaj. Kljub temu leta 1926 na cepelinu »Norge« zanj ni bilo prostora, zato je potoval s cepelinom »Italija«, ki ga je vodil general Nobile in leta 1928 preživel njegovo strmoglavljenje. To doživetje mu je nudilo avtentični material za njegovo prvo mladinsko knjigo Trosečníci na kře ledové (Brodolom na ledeni plošči). Vse skupaj je izpod njegovega peresa izvira štirideset naslovov tega žanra. V ozadju teh zgodb je nevsiljivo populariziral znanstvena odkritja in znanstvene probleme.
1929 je habilitiral na naravoslovni fakulteti Karlove univerze v Pragi in sicer s področja radioaktivnosti in atmosferske elektrike. Seminarji s področja fizikalne kemije, ki jih je vodil z Jaroslavom →Heyrovským in Rudolfom Brdičko so, posebej po drugi svetovni vojni, postali kraj, kjer so se spoznavali specialisti s tega področja. Še pred vojno je B. skupaj z →Heyrovskýjem izdal knjigo Úvod do radioaktivity (Uvod v radioaktivnost) in s F. Novakom knjigo Lékařská radiologie (Medicinska radiologija).
V povezavi z raziskovanji radioaktivnosti se je B. ukvarjal tudi z ustanovitvijo državnega radiološkega inštituta in observatorija atmosferske elektrike v Štrbské Pleso, fizikalnega oddelka radiomedicinskega (sedaj onkološkega) inštituta za jedrske raziskave v Řežu in na Fakulteti za tehniško in jedrsko fiziko Karlove univerze. V 1950-ih letih je izdal knjigi Radiološka fizika in Umetna radioaktivnost. leta 1954 je bil imenovan za profesorja na Matematično fizikalni fakulteti Karlove univerze, vendar je že leto kasneje odšel na novo ustanovljeno fakulteto za tehnično in jedrsko fiziko, kjer je sprva vodil katedro za jedrsko kemijo od leta 1963 pa katedro za dozijometrijo in ionizacijsko žarčenje.
V zadnjih letih svojega znanstvenega dela se je B. osredotočil na strokovno področje dozijometrije ioniziranih žarčenj in ustanovil šolo, ki je naprej razvijala standardizirano zaščitno in tehnološko dozijometrijo.
Bil je utemeljitelj meritev električnih lastnosti atmosfere in uporabo radioaktivnega žarčenja v medicini.