STEINBERG , Franc Anton
(STEMBERG)
* 28. 10. 1684, Kalce pri Zagorju na Krasu, Slovenija
† 7. 2. 1765, Ljubljana, Slovenija
politehnik, naravoslovec, inženir gradbeništva
S. se je kot sin premožnih staršev šolal v Cerknici, Ljubljani in na Dunaju, potoval po Nemčiji in Italiji, nato pa stopil v državno službo in se v letih 1712-24 ukvarjal s problematiko gozdov, rek in cest na Krasu ter ob Jadranskem morju. Leta 1718 je prevzel nadzor nad cestami, po katerih je potekal živahen vprežni promet proti Gorici, Trstu in Reki ter v nasprotnih smereh.
Pri kartiranju omenjenega ozemlja mu je pomagal kasnejši znameniti slovenski arhitekt Gregor Maček. Njuna karta iz leta 1720 je eden prvih specializiranih tematskih zemljevidov na slovenskem ozemlju. Tri leta kasneje je izdelal splošni program za gradnjo in vzdrževanje cest, ki so ga dolgo uporabljali ne le v Avstriji, ampak tudi zunaj njenih meja. Vzporedno s cestnim prometom je S. preučeval tudi rečni ter s čolnom in svinčnico v rokah več mesecev plul po večjih kranjskih in štajerskih rekah. Leta 1723 je narisal karto teh rek, potem pa so mu poverili načrtovanje plovnih povezav po Savi, Dravi in Muri, vendar se je izkazalo, da za to ni ustreznih pogojev.
Leta 1724 je prevzel mesto upravitelja rudnika živega srebra v Idriji in se takoj lotil njegove sistematične reorganizacije. Po številnih merjenjih in delnih načrtih je do leta 1827 izrisal
talni načrt in vertikalni prerez vseh rovov, jaškov, obzorij in drugih rudniških naprav. To je bil po več kot četrt tisočletnem delovanju rudnika prvi strokovno neoporečen in celovit topografski prikaz rudnika, ki ga je posvetili cesarju Karlu IV. Ko je ta na potovanju proti Trstu priplul po Ljubljanici do Vrhnike, kjer so tedaj prekladali živo srebro s tovornih konj na čolne, so idrijski rudarji pričakali cesarja z gorečimi baklami, S. pa mu je izročil natančno izdelano maketo rudnika. Tedaj je že obvladal razvejeno sestavo rudnika in zapleteni mehanizem njegovega delovanja, tako da je lahko prešel k dolgoročnemu načrtovanju prihodnjega gospodarjenja. Odprli so več novih jaškov, največjega so imenovali po Mariji Tereziji, in uvedli nov način izpiranja rude. Pravi rezultati S-ovega strokovnega dela so se pokazali proti koncu 18. stoletja, ko je proizvodnja živega srebra bistveno narasla. Med osebjem, ki je ob njegovi pomoči strokovno izredno napredovalo, je bil tudi domačin Jožef → Mrak.
Po upokojitvi leta 1747 se je S. preselil v Ljubljano in se ukvarjal predvsem s preučevanjem presihajočega Cerkniškega jezera, ki je pritegnil že pozornost kranjskega polihistorja J. V. → Valvasorja v drugi polovici 17. stoletja.
