SCHRÖDINGER, Erwin

S. se je rodil leta 1887 kot sin tovarnarja Rudolfa S. in njegove žene Georgine v Erdbergu na Dunaju. Oče je bil lastnik tovarne za izdelavo povoščenega platna in linoleja. Po akademski gimnaziji se je v jesenskem semestru 1906 vpisal na študij na Fizikalnem inštitutu Univerze na Dunaju, kjer je prav v tem času Fritz Hasenöhrl od Ludwiga →Boltzmanna prevzel profesorsko mesto na katedri za teoretično fiziko. Maja 1910 je S. s svojo eksperimentalno-fizikalno doktorsko disertacijo O napeljavi elektrike na izoliranih površinah na vlažnem zraku (Über die Leitung der Elektrizität auf der Oberfläche von Isolatoren an feuchter Luft) končal svoj študij. V prihodnjih letih je med drugim pisal razprave o radioaktivnosti in atmosferski elektriki. V svojem habilitacijskem delu, ki ga je predložil 17. oktobra 1912, se je posvetil postopkom emajliranja pri trdnih telesih.
Ker po vojni na inštitutu zanj ni bilo več primernega dela, je leta 1920, po poroki z leta 1896 rojeno Annemarie Bertel, Avstriji obrnil hrbet in se kmalu za tem zaposlil na različnih mestih v Jeni, Stuttgartu in Breslau. Leta 1922 se je odpravil na Univerzo v Zürichu, kjer je oktobra 1925 prebral disertacijo Louisa De Brogliesa. V tej je omenjeni postavil hipotezo, da je kroženje elektronov okrog jedra atoma pojav valovanja in s tem na eleganten način razložil obstoj stacionarnih tirnic pri Bohrovem modelu atoma.
V nizu člankov Kvantizacija kot problem lastne vrednosti (Quantisierung als Eigenwertproblem) je S. razvil metodo za opis delcev materije s pomočjo valovne enačbe in s tem utemeljil valovno mehaniko, s katero je moč opisati, ne samo atome in molekule, ampak nasploh vse nerelativistične fizikalne sisteme. Dokazal je tudi, da je Heisenbergsova mehanika matric ekvivalentna njegovi valovni mehaniki. Za te zasluge je S. leta 1933 prejel Nobelovo nagrado.
Glede na fizikalno interpretacijo valovne funkcije je S. zastopal nazor, da ji je treba priznati neposredno fizično realnost. Predstavo funkcije valovanja kot verjetnosti specifične mase, ki jo je razvil Max Born je zavrgel. Da bi dokazal, da njena dosledna uporaba vodi do nesmiselnih zaključkov, si je leta 1935 pod psevdonimom »S.-jeva mačka« zamislil miselni poskus, s katerim seveda ni mogel preprečiti, da bi večina znanih fizikov sledila Bornovim zaključkom. Poleti 1927 je sprejel profesuro na berlinski univerzi Humboldt, kjer je po odstopu Maxa Plancksa prevzel njegovo mesto na katedri za teoretično fiziko. V njegovem novem krogu kolegov so bili, poleg Alberta Einsteina, tudi Max Laue, Lise →Meitner in Fritz London. Ko so januarja 1933 nacisti prevzeli oblast, je zapustil Nemčijo in naslednja tri leta preživel na Magdalen College v Oxfordu, kamor ga je povabil britanski profesor fizike Alexander Lindemann. Leta 1936 je odšel na Univerzo v Grazu, kjer pa mu je bilo, po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 odvzeto dovoljenje, da bi še naprej predaval. Na srečo je takoj dobil možnost, da je prevzel mesto predavatelja na novoustanovljenem dublinskem Inštitutu za napredne študije (Institute for Advanced Studies), ki mu ga je ponudil irski premier Eamon de Valera, in ki ga je prevzel oktobra 1939.
1943 se je S. lotil vrste predavanj z motom »Kaj je življenje?", kjer se je ukvarjal z vplivom rentgenskih žarkov pri različnih mutacijskih stopnjah vinskih mušic. Gen je obravnaval skladno z zakoni fizike kot makroskopskega sistema in razložil njegovo dolgoročno stabilnost s tem, da ne sledi zakonom statistike in zato ne more biti v tekočem stanju ali kako drugače sestavljen iz velikega števila neodvisnih sestavnih delcev, ampak si ga moramo predstavljati kakor majhno nespremenljivo telesce. S tem je izpeljal dokaz samo iz principov fizike, in sicer da gen ni nič drugega kot posebna, zelo velika molekula. Prav tako je pojasnil, da je brez kvantne teorije nemogoče doseči popolno razumevanje fenomena dednosti in s tem našel, s strani znanosti do tedaj neuspešno iskano povezavo, med fiziko in biologijo.
V knjižni izdaji predavanj Kaj je življenje? je S. zapisal: »V teh kromosomih ... se v obliki kode nahaja celovit vzorec bodočega razvoja posameznika in njegovega delovanja v zreli dobi. Vsak komplet kromosomov vsebuje celotno kodo ... Strukture kromosomov prispevajo, da se razvoj, ki ga predvidevajo uresniči. So hkrati zakonik in izvrševalec oblasti, načrt arhitekta in obrtniški mojster.« S tem je osnoval idejo genetske kode v moderni biologiji. Knjiga je sprožila val navdušenja in cela vrsta znanstvenikov je pozitivno sprejela njegova razmišljanja; med njimi sta bila tudi James Watson in njegov kolega Francis Crick, ki sta izjavila, da ju je šele Kaj je življenje? privedlo do tega, da sta se posvetila področju molekularne biologije.
Tudi Maurica Wilkinsa, ki je s svojim raziskovanjem odklonskih izjem pri rentgenu leta 1953 znatno prispeval k obrazložitvi strukture dvojne vijačnice deoksiribonukleinske kisline, je k temu, da se je pričel ukvarjati s temeljnimi biološkimi raziskavami pritegnil S. Čeprav S. ni posvečal veliko pozornosti posameznim verskim skupnostim in religiji na splošno, je čutil potrebo po spiritualnosti in se je celo življenje ukvarjal z metafizičnimi vprašanji. Njegov glavni interes na tem področju je bila stara indijska filozofija, ki je postala del njegovega svetovnega nazora. Zaradi nje je pojmoval svet kot posebno enoto in se več let vedno znova ukvarjal z iskanjem enotne teorije polja. Leta 1943 je enačbe splošne teorije relativnosti spremenil tako, da je bilo iz njih moč izpeljati tako gravitacijske zakone kot tudi zakone električnega magnetizma. S.-ov pristop je privedel do splošne oblike konvencionalne elektromagnetne teorije, po kateri mora imeti foton mirujočo maso, ki je različna od nič.
Eksperimentalni potrditvi svoje napovedi se je moral zaenkrat odreči, saj so se razpoložljivi podatki geofizikalnih meritev in opazovanj sonca izkazali za nezadostne.
Novi poskus iz leta 1947 je bil prav tako neuspešen in tudi Einstein, ki je bil pri istem problemu neuspešen leta 1923, je ugotovil, da je S.-jeva teorija vključno z nebistvenimi dodatki enaka njegovi in da vodi v slepo ulico. Po drugi svetovni vojni je S., ki je med tem že dobil irsko državljanstvo, pričel vedno bolj intenzivno gojiti stike s staro domovino. V zimskem semestru leta 1950 je prišel kot gostujoči profesor na Univerzo v Innsbrucku in bil eden najvidnejših zagovornikov evropskega foruma v Alpbachu, ki se je vsako leto odvijal poleti. Maja 1955 so mu na Univerzi na Dunaju dodelili profesorsko mesto, ki ga je uradno prevzel 13. aprila 1956 z uvodnim predavanjem na temo Kriza o pojmu atoma. Kasneje je predaval o splošni teoriji relativnosti in evoluciji vesolja. Poleg tega je vodil tudi seminar, ki se je odvijal vsak teden. 1958 se je upokojil in končal svojo akademsko dejavnost. Pozimi leta 1959/60 se je ukvarjal predvsem s svojo knjigo Moje življenje - moj svetovni nazor (Mein Leben – meine Weltansicht). V prvi del knjige je vključil še neobjavljen avtobiografski esej, v drugem delu pa si je postavil vprašanje »Kaj je resnično?« in v njem obdelal in zavrnil, v zahodni filozofiji pogosto opisovano, nasprotje med duhom in materijo.