BUCHAR, Emil

Po maturitetnih izpitih na državni realni gimnaziji v Novi Paki je B. do 1921 do 1926 na Naravoslovni fakulteti Karlove univerze študiral astronomijo. Doktorat naravoslovnih znanosti je prejel leta 1927 z disertacijo L´orbite de la planète 1055. Že med študijem je B. delal kot asistent na Astronomskem inštitutu Karlove univerze in kasneje do leta 1929 na astrografsko-meridianskem oddelku alžirske zvezdarne Bouzareah.
Potem ko se je vrnil v Prago, je B. prihodnjih sedemnajst let delal v astronomski sekciji vojaškega geografskega inštituta in kasneje na zemljemerskem uradu v Pragi. Po habilitaciji na temo Lotabweichungen und das Geoid in der Tschechoslowakei je leta 1946 sprejel delo profesorja astronomije in osnov geofizike na Tehniški univerzi v Pragi. 1948 je postal dekan fakultete za geodezijo in za nekaj let tudi predstojnik Inštituta za višjo geodezijo, astronomijo in osnove geofizike. Od ustanovitve astronomskega observatorija tehnične univerze je predsedoval le-temu in opremil češkoslovaško mednarodno postajo, da so bili zmožni določati premikanje polov in variacije rotacije Zemlje. Zato je B. razvil astrometrično napravo velike natančnosti.
Težišče B-jevega dela so predstavljale nebesna mehanika, astrometrija in geodetska astronomija. Izmeril je položaje številnih manjših planetov in kometov, opazoval celo vrsto Luninih in Sončevih mrkov, kritij in določeval svetlost kometov. Vodil je astronomske meritve geografskih položajev in izračune azimutov številnih trigonometričnih točk češkoslovaške geodetske mreže z različnimi metodami, ki jih je stalno tudi razvijal. K meritvam napak pri cirkumzenitalu je razvil pomožno napravo, ki so jo dolga leta uspešno uporabljali pri sestavi astronomsko-geodetske mreže državnega teritorija. Kasneje je konstruiral prizmatični registrski mikrometer, ki je že med opazovanji izključil možnost človeške napake. Cirkumzenitalni tip, ki ga je razvil se je ohranil pri meritvah med mednarodnimi geofizikalnimi leti.
Neverjetni so B-jevi prispevki k razvoju nebesne mehanike pri izdelavi prvih satelitov Sputnik I in II. Kot prvi je spoznal odvajanje sploščenosti polov Zemlje iz premikanja linije vozlov in apsidne točke umetnih satelitov. S tem je B. postal eden od prepoznavnejših članov znanstvene skupnosti, ki se je ukvarjala s sateliti in astrodinamiko. Bil je član Mednarodne komisije za kozmične raziskave v Parizu, Mednarodne astrološke akademije in Mednarodne komisije za znanstveno uporabo umetnih satelitov v geodeziji, predsednik 6. komisije mednarodne astronomske unije, kakor tudi član redakcijskega sveta mednarodnega časopisa Ikarus. B. je tudi avtor več kot šestdesetih znanstvenih del. Leta 1952 ustanovljena Češkoslovaška akademija znanosti ga je imenovala za svojega korespondenčnega člana.