GÁBOR, Dénes

G-jevo veliko zanimanje za fiziko se je pokazalo že med obiskovanjem gimnazije v Budimpešti. Študirati je začel leta 1918 na Strojni fakulteti na Tehnični univerzi v Budimpešti. Ker takrat Budimpešta še ni imela elektrotehničnega inštituta, je leta 1920 s študijem nadaljeval v Berlinu na Visoki tehnični šoli v Charlottenburgu, kjer je leta 1924 diplomiral kot elektroinženir. Poklicno pot je začel na raziskovalnem inštitutu za daljnovode. Ukvarjal se je z načrtovanjem visokonapetostnih daljnovodov ter s pojavi preskokov, ki so z daljnovodi povezani. Pozneje se je posvetil elektronski optiki in leta 1927 napisal - ko je že bil zaposlen na podjetju Siemens und Halske - disertacijo na temo katodnih cevi. Od začetka tridesetih let 20. stoletja je G. delal na teoriji plazemskih pojavov: preučevanje plazem, močno ioniziranih, električno skoraj nevtralnih plinov, ga je privedlo do ideje, da bi odkrite efekte prenesel v praktično rabo in skonstruiral plazemsko luč. Priprave za izdelavo so, v skladu z dogovorom z vodilnimi možmi podjetja Tungsram, potekale v letih 1934/35 v raziskovalnem laboratoriju podjetja Tungsram, pri čemer je G. sodeloval z Andorjem Budincsevitsem. Kljub uspešnim laboratorijskim poizkusom svetilka na Madžarskem ni prišla v proizvodnjo, saj je tovarna Egyesült Izzó (združena tovarna žarnic) zavrnila nakup patenta.
Leta 1937 se je G. preselil v Anglijo in tam naslednjih 14 let delal v eksperimentalnem laboratoriju družbe Thomson-Houston. Čez čas se je začel ukvarjati z vprašanji informacijske teorije na področju telekomunikacijske tehnike. Njegova zmožnost povezovanja ga je pripeljala do ideje, da bi združil dve na videz nezdružljivi disciplini, in sicer preučevanje elektronskih snopov z namenom izboljšanja elektronskega mikroskopa ter izkušnje, ki jih je nabral na področju informacijske teorije. Znanstveno preučevanje elektronskega optičnega odslikavanja ga je vodilo k iznajdbi holografije. Teorijo optične holografije je G. izoblikoval med letoma 1946 in 1951.
Širitev holografije je zahtevala razvoj tako imenovanega koherentnega vira svetlobe. Ta problem je bil rešen leta 1962 z iznajdbo laserja. Združenje laserske tehnike in holografije je omogočilo izdelavo laserskih hologramov. Tudi pri teh raziskavah je G. sodeloval. Pripomogel je, da so se na področju shranjevanja besedil, prepoznavanja črk in oblik in asociativnem shranjevanju informacij odprle nove perspektive.
Že med tem raziskovalnim delom je G. predaval na Imperial College v Londonu. Od leta 1959 je na tem inštitutu delal kot profesor uporabne elektronike. Tudi potem ko se je upokojil, je nadaljeval s svojimi poizkusi, na inštitutu pa je do smrti obdržal funkcijo svetovalca. Za časa življenja je prejel številna priznanja in časti. Med drugim je bil član Royal Society-ja. Leta 1971 je za svojo znanstveno-tehnično dejavnost, še posebej za odkritje holografije, prejel Nobelovo nagrado za fiziko. V zadnjih letih življenja se je v okvirju organizacije Club of Rome vedno bolj posvečal splošnim vprašanjem in problemom človeštva.