DOPPLER, Christian

D. se je rodil v kamnoseški družini. Imel je talent za umetnost, zato ga je oče že zelo zgodaj pošiljal na pokopališče, kjer je opazoval kipe angelov in po njihovem zgledu izdeloval kipce iz gline, ki so potem očetu Johannu Evangelistu D-ju služili kot model za kipe iz kamna. Poleg dela v očetovi delavnici je D. v Salzburgu, ki je z letom 1816 prešel pod avstrijsko oblast, med letoma 1816 in 1819 obiskoval prve tri razrede na "Nemški šoli".
Ko je oče spoznal, da bo njegov sin telesno prešibek za delo kamnoseka, je glede njegovega nadaljnjega izobraževanja zaprosil za nasvet matematika in geodeta Simona Stampferja, ki je v tem obdobju poučeval v Salzburgu. Potem ko je Stampfer opazil sposobnosti mladega D-ja, se je oče odločil, da ga pošlje študirat. Četrti razred je D. v letih 1820/21 zaključil v Linzu, nato pa je več kot dve leti študiral naravoslovje na Politehničnem inštitutu na Dunaju. Po zaključku študija se je na inštitutu hotel zaposliti kot asistent pri svojem učitelju Josefu Hantschlu, a je bil sprva neuspešen. Medtem je dopolnil svoje splošno znanje v Salzburgu, od leta 1824 tam obiskoval gimnazijo, z letom 1827 pa začel opravljati dva letnika filozofije, vzporedno pa je na Liceju opravljal repeticijski pouk za matematiko in fiziko.
Med letoma 1829 in 1833 je na Politehničnem inštitutu na Dunaju delal kot asistent za višjo matematiko pri Adamu Burgu. Istočasno je, tako kot prej v Salzburgu, služil tudi kot javni repetiror elementarne matematike. V sledečih letih je iskal akademsko službo, zaradi česar se je moral udeleževati tako imenovanih natečajev, na katerih so pri natečajnikih preverjali strokovno znanje in ocenjevali tudi njihova predavanja. D. se na teh tečajih najprej ni mogel uveljaviti, kar pa ni bilo nič nenavadnega, temveč kar nekakšno pravilo. Dobra uvrstitev na tečaju se je izpadlemu natečajniku štela v dobro pri poznejših prošnjah za službo. D. pa je vseeno že razmišljal o selitvi v Ameriko. Leta 1835 je prodal že vse svoje imetje, vključno z vsemi knjigami, ter se že pripravljal na plovbo v Ameriko, ko je dobil povabilo na mesto profesorja matematike in trgovskega računovodstva na kraljevo-stanovski realki v Pragi. Toda tudi na tem delovnem mestu, ki je bilo primerljivo s poklicem gimnazijskega učitelja, je iskal možnosti v drugih krajih monarhije, dokler ni dobil priložnosti za mesto nadomestnega profesorja za višjo matematiko in praktično geometrijo na praškem politehnikumu. Leta 1836 se je poročil z Mathildo Strum, hčerko salzburškega zlatarja. V zakonu se jima je rodilo pet otrok.
Leta 1841 se je končalo obdobje nadomeščanja in D. je na politehnikumu dobil redno mesto profesorja za elementarno matematiko in praktično geometrijo. Na tem delovnem mestu, katerega je zasedal najdlje v svojem življenju, je bil do leta 1847. V tem času je bolj in bolj trpel zaradi slabih pljuč, ki si jih je mogoče pokvaril že v očetovi delavnici, ki je bila nasičena s prahom. Poleg tega je v velikih mestih vedno obstajala nevarnost tuberkuloze. D. se je boril z velikim številom študentov in utrujajočo poplavo izpitov. Že med njegovim nadomeščanjem je bilo slišati kritike na način in vsebino njegovega pouka ter na učbenike, ki jih je pri pouku uporabljal (leta 1843 je izdal svoj lastni učbenik z naslovom "Aritmetika in Algebra"). Veliko truda in časa je vlagal tudi v delo v Kraljevem češkem društvu za znanost, ki ga je leta 1840 sprejelo kot izrednega in leta 1843 kot rednega člana. V Bernardu →Bolzanu je v društvu spoznal vplivnega mecena in pokrovitelja. D. se je tudi družbeno angažiral in je tankočutno zaznaval težke družbene in življenjske okoliščine velikega dela prebivalcev velemest.
Leta 1847 je pograbil priložnost in sprejel mesto profesorja matematike, fizike in mehanike na Akademiji za rudarstvo in gozdarstvo v Banski Štiavnici, kjer so ga imenovali tudi za rudarskega svetovalca. Med njegovim bivanjem v Banski Štiavnici ga je Univerza v Pragi počastila s častnim doktoratom, Cesarska akademija znanosti na Dunaju pa ga je izvolila za svojega rednega člana.
Konec leta 1848 je prejel povabilo na katedro za praktično geometrijo na Politehničnem inštitutu na Dunaju, vendar so ga dogodki okoli revolucije tistega leta zadržali v Banski Štiavnici. Ko je na dunajski univerzi zaradi šolske reforme pod ministrom Thunom leta 1850 prišlo do ustanovitve Inštituta za fiziko, je bil D. njegov prvi predstojnik, na Filozofski fakulteti pa je dobil tudi mesto rednega profesorja za eksperimentalno fiziko. V zimskem semestru šolskega leta 1852/53 je zaradi slabega zdravja moral zaprositi za dopust. Odpotoval je na zdravljenje v Benetke, kjer je pol leta kasneje umrl.
Relativno veliko število D-jevih selitev ni rezultat notranjega nemira, temveč potreb po izobraževanju in pozneje potreb po varni službi. D-jeve raztresene objave geografsko odsevajo njegove življenjske postaje, teme objav pa interese v posameznih obdobjih njegove znanstvene kariere. D-jeva prva dela so izhajala od leta 1832 naprej v letopisu dunajske Politehnike, od leta 1837 v Baumgartnerjevem časopisu za fiziko (Dunaj) in od leta 1840 (poleg kratkega prispevka leta 1837) zunaj Avstrije v Poggendorffovih analih za fiziko in kemijo (Leipzig). V obdobju, ko je živel v Pragi, je od leta 1841 objavljal v razpravah Češke družbe za znanost, deloma v samostojnih objavah pa pri založni hiši Borrosch & André, kot je to storil s spisom, v katerem je formuliral po njem poimenovan princip, ki je imel naslov „Ueber das farbige Licht der Doppelsterne und einiger anderer Gestirne des Himmels” (O barvni svetlobi dvojnih zvezd in nekaterih drugih ozvezdij neba, 1842). O tehničnih problemih, ki so bili bliže praksi, je od leta 1842 objavljal v Hesslerjevem enciklopedičnem časopisu. Ko je leta 1848 postal član dunajske Akademije znanosti, je objavljal od takrat naprej v njeni publikaciji „Sitzungsberichte“. V prispevkih je obravnaval teme, s katerimi se je ukvarjal že v Banski Štiavnici, kjer je imel na razpolago jaške, ki so bili primerni za poizkuse in meritve, pa tudi zapiske, ki so jih za seboj pustili praktiki preteklih generacij. Tako je D. moral v tem času iskati stike z rudniškimi uradi po celotni monarhiji.
Ko je leta 1849 na akademijo prispela na novo odkrita želatinska substanca, je D. dobil nalogo, da o njen napiše poročilo. Njemu v čast je direktor Cesarskega geološkega urada snov poimenoval po njem. Njegov najpomembnejši dosežek pa je zagovor D-jevega principa, ki ga je na začetku štiridesetih let 19. stoletja odkril v Pragi, kjer je preživel morda ne svoje najsrečnejše, a z znanstvenega vidika zagotovo najbolj plodno obdobje.
V kontroverzi z matematikom Josephom →Petzvalom ga je med drugimi podpiral tudi Andreas von Ettingshausen, ki ga je nasledil kot direktor Inštituta za fiziko.
D-jeva je teorija se je uveljavila kljub temu, da so se še dolgo našli ljudje, ki so ji nasprotovali. Danes je efekt, pri katerem se valovna frekvenca pri gibanju vira svetlobe ali zvoka spreminja, v uporabi na mnogih tehničnih področjih in postopki in naprave, ki ga uporabljajo, nosijo D-jevo ime.