AUER VON WELSBACH, Carl Baron

S prispevki pri razvoju plinske svetilke, električne žarnice, vžigalnika in odkritjem več kemijskih elementov sodi A. med najpomembnejše znanstvenike ob koncu 19. in začetku 20. stoletja.
Njegov oče Alois A. (1813-1869) je bil od leta 1841 direktor Državne tiskarne na Dunaju. Za svoje zasluge pri razvoju in izboljšavi tiskarskih stiskalnic je bil odlikovan z viteškim naslovom in nazivom „von Welsbach“. Njegov sin Carl je od leta 1878 študiral kemijo na Dunaju pri Adolfu Liebenu in nato v Heidelbergu pri Robertu Bunsenu. Tu se je naučil spektralne analize, spoznal pa se je tudi z težko prepoznavnimi elementi skupine redkih zemeljskih kovin. Po vrnitvi na Dunaj mu je leta 1985 uspela cepitev snovi takrat znane pod imenom didym v dva elementa prazeodim in neodim.
Na višku konkurenčnega boja med plinsko in električno razsvetljavo je z izumom plinske žarilne mrežice prispeval pomemben delež. Prva tovrstna različica je nastala leta 1885 z impregnacijo bombažne mrežice z mešanico soli redkih zemeljskih kovin. Izum je leta 1891 izboljšal z uporabo mešanice torija in cerija in ga patentiral pod imenom A-jeva žarilna mrežica.
Proizvodnja „fluida“, ki je omogočal uspešno impregnacijo bombaža je potekala v neki tovarni v dunajskem predmestju Atzgersdorf.
S premoženjem, ki ga je zaslužil s patenti je kupil veliko posestvo na Koroškem in leta 1898 je na mestu opuščene železarne Treibach ustanovil raziskovalni in eksperimentalni laboratorij.
Tu je svoje raziskovanje osredotočil na razvoj žarnic s kovinsko žarilno nitko in tako pričel tekmovanje s svojimi prejšnjimi izumi.
Kot izhodišče je vzel Edisonovo žarnico z ogleno žarilno nitko in vsemi njenimi pomanjkljivostmi, ki bi jih po njegovem lahko odstranili z uporabo nitke izdelane iz kovine z zelo visokim tališčem.
Kot možno rešitev je videl element osmij in nemudoma je pokupil vse svetovne zaloge te redke kovine. Da bi iz krhkega osmija lahko izdelal tanko žičko je razvil povsem nov postopek s kremo, ki jo je stisnil skozi tanko šobo. Prvo osmijevo žarnico je predstavil javnosti na svetovni razstavi v Parizu 1900. Še višje tališče od osmija imata tantal in volfram in kmalu je Siemens & Halske na tržišče poslal tantalovo žarnico. Obe pa je nadomestila volframova žarnica, ki jo je razvil A-jev sodelavec A. Lederer. Iz kombinacije imen elementov osmij in volfram izvira ime znanega podjetja Osram, ki je bilo ustanovljeno leta 1919. A. se je zadovoljil s prodajo patentov in po letu 1903 je proizvodno žarilnih nitk v Treibachu dokončno opustil.
Posvetil se je novemu poslovnemu izzivu: proizvodnji kresilnih kamnov na osnovi zlitin cerija in železa. Surovino je našel v brazilskem monazitnem pesku, ki mu je v velikih količinah ostal po pridobivanju torija na posestvu v Treibachu. 60% tega sestavljajo oksidi različnih redkih zemeljskih kovin iz katerih mu je leta 1907 uspelo izdvojiti dva nova elementa, ki ju je poimenoval aldebaranium in cassiopeium. Slednje odkritje elementov, ki jih danes poznamo pod imeni iterbij in lutecij si je moral deliti s Francozom A. Urbainom.
Tehnično lažje je izkoriščanje elementa cerija in sorodnih kovin z elektrolizo. Odločilnega pomena je bilo odkritje isker, ki jih je povzročilo piljenje določene zlitine cerija in železa. To je bilo izhodišče za uporabo cerijevega železa v vžigalnikih. Tehnične težave elektrolize so bile v večini odpravljene do leta 1907. Še istega leta je A. svoje podjetje preimenoval v „Treibacher Chemische Werke GmbH“, se umaknil iz neposrednega upravljanja in se preselil v bližnji grad Welsbach, kjer je umrl le nekaj dni pred svojim 71 rojstnim dnem.
A. je bil član dunajske in berlinske akademije znanosti, častni doktor mnogih univerz in nosilec Siemensovega prstana. Za njegove zasluge ga je cesar Franc Jožef leta 1901 povzdignil v barona.