CASTIGLIONI, Camillo

C., sin rabina, je pridobil izobrazbo v menjalnici. Še pred začetkom prve svetovne vojne se je preselil na Dunaj, kjer je med drugim delal kot svetovalec v Anglo-avstrijski banki, leta 1904 pa je postal direktor podjetja Semperit-Werke. Med vojno je preko banke Depozitbank z nakupom večjih delniških paketov pridobil vpliv tudi v tako znanih podjetjih kot so Oesterreichische Daimler Motoren AG, Puchwerke AG, Brown-Boveri-Werke, Felten & Guilleaume AG, Leykam-Josefsthal AG, Schoeller-Werke ter Feinstahlwerke Traisen. Preko banke Banca Commerciale Italiana v Milanu je C-jevi skupini uspelo pridobiti vplivno vlogo tudi v Edisonovi družbi v Milanu, podjetju FIAT v Turinu ter v italijanskem lesarskem podjetju Feltrinelli. Na podlagi C-jevih vojnih ter inflacijskih dobičkov po vojni je njegovo vplivno območje segalo tudi dlje od avstrijskih in italijanskih industrijskih podjetij, vse do koncernov v Nemčiji, na Madžarskem, državi SHS, Romuniji, Češkoslovaški in Poljski. V Avstriji se je v času inflacije udejstvoval kot vpliven umetniški mecen. Za Maxa Reinhardta je na Dunaju kupil in saniral gledališče v Josephstadtu ter mu nudil precejšnja sredstva za salzburški festival (Salzburger Festspiele).
Ko je C. načrtoval nakup štajerske delniške družbe Steiermärkischen Wasserkraft- und Elektrizitäts-AG, je leta 1923 prvič začutil pritisk javnosti, zaradi česar se je moral zadovoljiti le s 50 odstotnim lastniškim deležem. Jeseni tega leta je Karl Kraus v svojem časopisu „Die Fackel“ mogočnega špekulanta, ki je bil takrat na vrhuncu svojega vpliva, označil za "morskega psa". Leto kasneje se je zaradi širokih špekulativnih poslov znašel v težavah, ko špekulacija v zvezi s francoskim frankom ni uspela, ker je njegovo predvidevano devalvacijo valute preprečila družina Rothschild. Po tem polomu je prodal vse umetnostne zaklade, ki jih je nakopičil v dunajski palači Palais Kinsky, ter vse delnice, ki jih je posedoval v Avstriji. Po pravnem procesu, ki je bil uperjen proti njemu kot predsedniku Depositenbanka in ki je bil ustavljen po štirih mesecih, se je preselil v Berlin. V Nemčiji ga je s Hugom Stinnesom že od leta 1921 vezalo posebno prijateljstvo. Stinnes je ravno v tistem času od FIAT-a kupil 200.000 delnic družbe Alpine Montangesellschaft ter jih skupaj s C-jevimi 50.000 delnicami vložil v švicarsko Promontano. Stinnes je leta 1924 umrl in dve leti pozneje je novoustanovljeno podjetje Vereinigte Stahlwerke prevzelo Alpine Montangesellschaft. Konec dvajsetih let 20. stoletja je bil C. večinski delniški lastnik podjetja Bayrische Motorenwerke (BMW). Takrat se je zaman trudil za koncentracijo nemške avtomobilske industrije. Leta 1934 je zapustil nacionalsocialistično Nemčijo in odšel v ZDA, kjer je za velike banke delal kot finančni svetovalec pri njihovih evropskih poslih. Po drugi svetovni vojni, ki jo je preživel v Švici, je v Trstu dobil italijanski azil. Do smrti leta 1957 se javno ni več udejstvoval, z izjemo podpore pri pridobivanju posojila, ki se ga je po letu 1945 trudil dobiti Josip Broz Tito.