BOLZANO, Bernhard

B. se je rodil 5. oktobra 1781 v Pragi kot sin trgovca z umetninami Bernarda Pompeiusa B-a (1737-1816) in Marie Cecilie Maurer (1796-1821). Po obiskovanju piaristične gimnazije je od 1796 na praški univerzi študiral filozofijo, matematiko in logiko, prav tako pa od 1800 še teologijo. Še med študijem je objavil svoj prvenec Razmišljanja o nekaterih predmetih elementarne geometrije (1804). Pri potegovanju za položaj profesorja elementarne matematike in na novo vpeljanega položaja univerzitetnega kateheta je obakrat zasedel drugo mesto. Marca 1805 je bil imenovan za kateheta, z dolžnostjo poučevanja veroznanstva in vplivanja na študente, ki so bili pod vplivom francoske revolucije. Njegova predavanja o verski morali so pritegnila pozornost širše intelektualne javnosti v Pragi. Sočasno je pripravil svoje drugo matematično delo Prispevki k utemeljitveni interpretaciji matematike (1810). Tako kot je s svojim prvim delom poskušal spremeniti tradicionalno interpretacijo Evklidovih elementov – približna koncepcija s pomočjo vektorskih računov - je v svojem drugem delu poudaril forme osnovnih pravil matematične logike in izgradnjo matematične teorije.
Leta 1815 je postal dekan Filozofske fakultete Univerze v Pragi in član Kraljeve češke akademije znanosti. Akutna tuberkuloza mu je med leti 1815/16 onemogočala, da bi izpolnjeval svoje učiteljske obveznosti. Kljub temu sta v letih 1816/17 izšla dva manjša spisa: Der Binomische Lehrsatz und als Folgerung aus ihm der polynomische, und die Reihen, die zur Berechnung der Logarithmen und Exponentialgrößen dienen, genauer als bisher erwiesen (1816) in Rein analytischer Beweis des Lehrsatzes, dass zwischen je zwei Werthen die ein entgegengesetztes Resultat gewähren, wenigstens eine reelle Wurzel der Gleichung liege (1817). V teh je ponudil novi osnovni koncept matematične analize, nekaj let pred izdajo učbenika Augusta L. Cauchyja (1789-1857) Cours d′analyse ... (1820). Tu je natančno definiral pojme mejnih vrednosti, zveznost funkcije, odvoda, intervala, neskončnosti, itd. Eulerjevo skladnost funkcije z analitičnim izrekom, ki ga je ponudil, je B. nadomestil z danes običajno prirednostjo dveh elementov. V tem delu je oblikoval tudi merilo Cauchyjevega konvergenčnega kriterija.
Leta 1817, je v svojem delu opredelil "tri probleme rektifikacije, komplanacije in kubacije..." osnovnih konceptov, ki so vodili do topološkega razumevanja geometrijskih konceptov (kontinuum, dimenzija, točka omejitve, območje, in pa tudi pojmovanje koncepta zaprte krivulje, ki je v skladu z današnjim Jordanovim zakonom), ki so šele sto let kasneje, splošno sprejeti v matematiki in so B-ja privedli do resne matematične interpretacije eksistence pri konstrukciji prvega zakona Evklidovih elementov. Po ponovnem začetku svojih predavanj je bil B. s strani nekega neznanca obtožen, da: »je znan po svojem nenavadnem načinu poučevanja verouka in sofističnem intrigantstvu po vsej Češki ... in je primer bogokletnega zavračanja zanesljive in nepremostljive doktrine«. Obtožbe so prispele do Rima in B. je bil 24. decembra 1819 razrešen s svojega položaja. Proces se je vlekel več kot pet let in bi naj B-a prisilil naj svoj način predstavljanja religije preko etike, prekliče. B. se je boril proti fevdalizmu in zagovarjal odpravo plemiških naslovov ter poudarjal enakost med ljudmi. Posredovanje Josefa Dobrovskýja in grožnje z objavo B-ove replike so leta 1825 privedle do zaključka procesa. B. je zapustil Prago ter živel in delal na posestvih svojih prijateljev v Radiču in Jirnyju in predvsem pri družini Hoffmann v Těchobuzu nedaleč do Pacova (približno 100 km južno od Prage).
V prizadevanju da bi dokazal pravo resnico je B. v 1830-ih letih izdal enajst del s področja etničnih, socialnih in verskih tem, ki so izšle zunaj Habsburške monarhije. Njegova matematična dela so ostala neobjavljena. Izjema so bile le leta 1837 objavljeni Wissenschaftslehre (Nauki o znanosti), ki so obravnavali logiko in metodologijo izgradnje vseh znanosti in so obravnavali različne pojme predikatnih funkcij, verjetnostnih zaključkov implikacij in podobno. Velik del njegovih matematičnih del je izšel šele po njegovi smrti: Mengentheorie (Teorija množic, 1851), Theorie der Funktion (Teorija funkcije, 1860), Theorie der reellen Zahlen (Teorija realnih števil, 1862). Spodbujen s strani gospe Hoffmann je B. leta 1863 napisal svojo avtobiografijo in jo objavil s krajšim spisom o mislih Von dem besten Staate (Najboljše v državi), ki jo je posvetil študentom in je krožila med intelektualnimi krogi v Pragi.
Na začetku 1840-ih let se je vrnil v Prago in se aktivno ukvarjal z delom na Kraljevi češki združbi za znanost. Decembra leta 1848 je podlegel pljučnici.