ERBER(G), Anton
* 21. 10. 1695, Dol pri Ljubljani , Slovenija
† 3. 10. 1746, Ljubljana, Slovenija
fizik
E. je izhajal iz plemiške družine, ki je na kranjskem bivala že od srednjega veka. Njegov oče Janez Danijel, ki je prejel baronski naziv, je kupil dvorec Dol pri Ljubljani, kjer se je 21. oktobra 1695 rodil Anton. Leta 1713 je E. vstopil v jezuitski red. Študiral je na Dunaju, v Leobnu in Gradcu, kjer je leta 1724 študij tudi zaključil. Svoje premoženje, ki je znašalo 20.000 guldnov, je podaril jezuitskemu redu v Ljubljani, s čimer je postal njegov soustanovitelj. V Gradcu in na Dunaju je poučeval kot univerzitetni profesor. Leta 1744 je postal rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani.
Večina njegovih teoloških in filozofskih del je izšla po njegovi smrti. To velja tudi za njegovo glavno delo z naslovom „Cursus philosophicus...“, ki ga je mogoče opisati tudi kot učbenik za fiziko in filozofijo. Sestavljeno je iz treh delov: 1. del – Sistem splošne logike; 2. del – Sistem splošne fizike; 3. del – Sistem posebne fizike. E. je predstavnik pozno-sholastične in zgodnje humanistične filozofije. Glavna avtoriteta zanj je bil Aristotel, Descarta pa je zavračal. Njegovi spisi obravnavajo izračune oddaljenosti zvezd s paralakso, velikost in hitrost zvezd, kometov in meteorjev, plimo in oseko, potrese, pa tudi magnetizem, elektriko, strelo in grom. Ukvarjal se je s teorijo teles ter z vprašanjem skrajnih točk ter neskončnih daljišč. Njegove metode so bile v bistvu še vedno sholastične. Postavil je problem, razložil pojme, postavil tezo in nato o njej razpravljal.
