CODELLI, Anton

Anton III. C. je bil zadnji moški potomec italijansko-nemške plemiške družine, ki je v 16. stoletju bivala na slovenskem, po letu 1700 pa v Ljubljani. Rodil se je 23. marca 1875, ko so njegovi starši bivali v Neaplju v Italiji. Naziv inženirja je leta 1907 pridobil v dunajski podružnici delniške družbe „Telefunken AG“, s katero je sodeloval tudi pozneje. Leta 1898 je dobil prvi patent, in sicer za vžigalni sistem za avtomobilske motorje, pri čemer je poskušal združiti prednosti takrat znanih vžigalnih sistemov - žarilnega in električnega vžiga. Istega leta je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil - „Benz Comfortable“. Leta 1900 se je z avtomobilom „Daimler Viktoria“, modelom iz leta 1898, udeležil avtomobilske dirke od Salzburga do Dunaja, na kateri je med 18 udeleženci zasedel tretje mesto.
C. se je tudi v sledečih letih ukvarjal z izumljanjem, še posebej na področju avtomobilizma. Skonstruiral je planetno pogonsko kolo, ki je delovalo tudi kot notranja zavora. Leta 1906 je zgradil rotacijski motor z notranjim izgorevanjem, iznašel zračni torpedo ter patentiral miniaturni hladilnik. Med praktično uporabnimi izumi so se našle tudi tehnične utopije; na primer zračno plovilo s kovinskim trupom, ki bi lahko prevažalo 20.000 potnikov.
Po prelomu stoletja je C. prispeval tudi k zgodnji radiotehniki. Okoli leta 1900 je v sodelovanju s fizikom Albinom →Belarjem v Ljubljani sestavil prvi radijski aparat za sprejemanje časovnih signalov. Med letoma 1907 in 1910 je ustvaril radio-telegrafsko zvezo med ladjami avstrijske mornarice na Jadranskem morju in med poveljniškimi centri na obali. Od tam se je dalo poklicati na Dunaj, s čimer je bilo omogočeno centralno upravljanje mornarice neposredno iz avstrijskega glavnega mesta. Leta 1911 je dobil naročilo za vzpostavitev radijske povezave med Berlinom in nemško kolonijo v Afriki (Togo). V ta namen je skozi pragozd zgradil tri kilometre dolgo cesto, ozkotirno železniško progo, več delavnic, stanovanjske in upravljalne objekte, elektrarno s parnimi stroji z močjo 1000 konjskih moči in radio-telegrafsko postajo z devetimi od 75 do 120 metrov visokimi antenskimi stolpi. Po začetku prve svetovne vojne je bilo po ukazu iz Berlina vse to treba uničiti, C-ja pa so internirali. Po bivanju v Franciji in Švici se je lahko šele leta 1920 vrnil v Ljubljano, a večina njegovih etnografskih zbirk iz Toga je bila izgubljena.
Med opravljanjem projekta v Afriki se je C. ukvarjal tudi s filmom. Med letoma 1912 in 1914 je v projekte nemškega popotnika in filmskega režiserja Hansa Schomburga investiral približno 46.000 zlatih mark, pri čemer je nastalo 6.000 minut dokumentarnega in igranega filma. C-jevo udejstvovanje kot filmski producent in njegovo sodelovanje pri filmu je danes večinoma pozabljeno.
Ker je bil vedno v koraku s časom, se je C. od zgodnjih dvajsetih let 20. stoletja dalje zanimal za tehniko televizije. Snemalni in sprejemni del njegovega sistema temeljita na optični in elektromehanski tehniki; elektronika naj bi se uporabila le za brezžični prenos signala. Med letoma 1928 in 1930 je svojo iznajdbo patentiral v vsaj enajstih državah. Leta 1930 je uspešno sestavil pri podjetju Telefunken izdelan prototip tudi v Ljubljani, vendar pa komercialnega zanimanja za njegovo iznajdbo elektronske televizije ni bilo v dovolj velikem obsegu. Poskus, da bi pridobil podporo ameriškega multimilionarja Morgana, ni bil uspešen.
Trikrat poročeni C. v družinskem življenju ni imel sreče. Njegovi sinovi so umrli v nesrečnih okoliščinah, tako da je družina ostala brez moških potomcev. Po koncu druge svetovne vojne je emigriral v Švico, kjer je 26. aprila 1954 umrl. Tam je tudi pokopan.