AMBSCHELL, Anton
* 10. 12. 1749, Cerknica, Slovenija
† 14. 7. 1821, Bratislava, Slovaška
fizik, matematik
Z devetnajstimi leti je A. vstopil v jezuitski red in med leti 1773 ter 1783 deloval kot profesor fizike na Ljubljanskem liceju. Zaradi notranjih razprtij je moral končno odstopiti z mesta rektorja. Bil je tudi član Akademije znanosti in umetnosti Operosorum Labacensium in Kranjske kmetijske družbe.
V letih 1803/04 je poučeval matematiko fiziko in mehaniko na dunajski univerzi, zadnja leta do smrti 1821 pa je preživel kot kanonik v Bratislavi.
Objavil je večje število matematičnih, teoloških in fizikalnih publikacij, njegovo glavno delo na področju naravoslovja je napisano v nemškem jeziku in v šestih delih obravnava vsa področja takrat poznane klasične fizike: 1. O splošnih lastnostih teles, 2. O gibanju, 3. O ravnotežju teles, 4. O ognju in elektriki, 5. O zraku in vodi in 6. O vidnem svetu.
A. je prvi slovenski fizik, ki je prekinil sholastično tradicijo in ni dopustil nikakršnih metafizičnih razlag. V duhu Decartesove ter Leibnitzove in Wolfove filozofije se rajši opira na raziskovalni in vedoželjni človeški razum. Fizika je zanj osnova naravoslovja, saj preučuje temeljne lastnosti snovi, pri čemer se ne omejuje le na kvalitativni opis, temveč skuša z meritvami in izračuni priti do kvantitativnih rezultatov.
Postavil je sledeča temeljna pravila za proučevanje narave: 1. če vzroki pojasnjujejo posledice, ni potrebnih nobenih dodatnih razlag, 2. podobni vzroki imajo podobne posledice in 3. lastnosti snovi, ki jih ne moremo niti okrepiti niti oslabiti in so eksperimentalno potrjene v vseh snoveh so splošne.
A. je s temi pravili močno vplival na svoje sodobnike in utiral pot za razvoj slovenskega razsvetljenstva.
