MALINOWSKI, Adam Ernest

M. je študiral v Franciji in sicer na École Polytechnique (1834–1836) ter École des Ponts et Chaussées (1836–1838). 1852 je prejel naziv „conducteur embrigadé de 2e classe“ in pričel delati kot inženir. Med svojim bivanjem v Peruju je predaval na „Central de Ingenieros Civiles“ in moderniziral kovnico denarja „Casa de Moneda“ v Limi. Objavil je študijo o valutnih vprašanjih v kateri se je ukvarjal predvsem s problemom zlatih talonov („La moneda el el Peru“, 1856). Položil je tudi dekorativni tlak v Arequipu, enem največjih in najlepših perujskim mest in bil strokovni izvedenec pri gradnji železniške proge Lima - Chorillos. 1859 je skupaj z Mariom Alleonom izdelal projekt železniške proge, ki naj bi povezala obalni mesti Pisco in Ico in bil skupaj s Stephanom Crosbyjem in D. N. Paddisonom odgovoren za izgradnjo železnice od pristanišča Chimbote do gorskega kraja Huaraz.
V času špansko-perujskega konflikta, ga je perujska vlada leta 1866 pooblastila za pripravo obrambnega načrta za pristanišče v Callau. Kot priznanje za njegove zasluge pri obrambi neodvisnosti Peruja, so M-em podelili priznanje in častno državljanstvo. Kasneje se je spet ukvarjal z načrtovanjem železniških prog, med drugim od Pacasmaya do Cajamarce, od Pacasmaya do Guadalupe in od Chiclaya do Lambayeque. Januarja 1859 je perujski vladi predložil načrt, ki so ga kasneje tudi realizirali, in sicer „Ferrocarril Central Transandino“ preko Andov. Povezava Lime z mineralno bogato regijo Cerro de Pasco in dolino Juaja naj bi v prihodnosti omogočila podaljšanje železniške proge preko rečne doline Chanchamoyo in do Amazonije, ki leži za Andi in s tem tudi povezavo do Atlantskega oceana. Deset let kasneje so pričeli z gradnjo tega projekta. Zaradi težke topografije je moral M. razviti nove rešitve. K temu se prištevajo tračnice, ki je vijejo čez serpentine v najbolj strmih odsekih ozke doline. Na teh relativno kratkih odsekih je poskušal pridobiti kar največ višino. Železniška proga šteje med izstopajoče proge takratne gradnje železnic in o njej je poročal tudi angleški časopis Engineering. Eden prvih je upošteval izračune vpliva dinamike prometnih obremenitev, sile vetra, centrifugalne sile, ki vpliva na zavoje in ocenjeval vplive teh faktorjev na vzdržljivost uporabljenih materialov. Pri tem je M. že leta 1868 predvidel izračun sil paličja, ki ga je šele leta 1872 določil Luigi Cremon. Proga je vodila preko takrat najvišjega viadukta, ki je bil visok 76,8 m in preko najvišje ležečega tunela na najvišji točki trase in sicer na višini 4768 m, dolžine 1173 m in širine 4,8 m. To je do danes edina normalnotirna železnica na svetu na tej višini. Od leta 1886 je bil M. dejaven v društvu „Sociedad Geografica de Lima“. Obdeloval je topografske načrte in karte, ki so kasneje služili za določanje meje med Perujem, Ekvadorjem in Brazilijo. 1889 je zasedel mesto „Directór Interino de la Escuela de Ingenieros Civiles y de Minas“. Kot priznanje za njegove zasluge je bil izvoljen za predsednika „Instituto Técnico Industrial“ v Limi.